Podari knjigo

Knjige za objem

V Domžalskem domu (nekdanja knjižnica Domžale) zbirajo knjige.
Kdorkoli, jo lahko daruje.
Kakršnokoli knjigo.

Zbrane se bodo prodajale po simbolični ceni - en evro.

Vsi zbrani evri, bodo šli za nakup bioničnih rok - za Dejana Grilja.


Njegova zgodba

"Življenje se vsakomur od nas lahko v hipu spremeni. Včasih je dovolj le sekunda in človeku se svet lahko obrne na glavo. Sekunda  je bila dovolj tudi  za Dejana Grilja iz Vranskega, ki je v delovni nesreči  septembra 2008 izgubil obe roki. Za to je bil kriv nekdo, ki je pozabil izključiti pretok  elektrike v daljnovodu  med Sodražico in Kočevjem, kjer je Dejan  skupaj s sodelavci Elektra  Ljubljana odpravljal napako, zaradi katere je prihajalo do izpada električne energije.
Vestni in odgovorni  Dejan  tedaj ni vedel, da je nekdo pozabil  izklopiti daljnovod in da pleza v smrt. Pri Sodražici se je vzpenjal po konstrukciji daljnovoda 30 m visoko, da bi vstavljal in podaljševal izolatorske verige, saj se je ob slabem vremenu že nekaj časa  pojavljal  preboj in s tem izpad  električne energije.   Električnega voda še prijel ni. Nevidna sila ga je potegnila močno k sebi, kot bi ga posesal in po njegovih žilah je tedaj kot strela švignilo neverjetnih 20.000 voltov, ki so kar trikrat preplavili njegovo telo.  Ob takšni jakosti elektrike bi po vseh zakonitostih in  vedenjih moral umreti, saj je za to marsikdaj dovolj že 220 voltov, kolikor je običajna moč  elektrike v napeljavi v  naših hišah in stanovanjih.  Dejan je v tem pogledu  nekakšen fenomen, da je ostal živ. Kot sam pravi,  ga je očitno zagotove smrti rešila njegova nadpovprečna uporna zgradba telesa.

»Obločni plamen  me  je v trenutku zajel. Prebil se je zvočni zid medija – moje roke.  Nastala je  izjemna temperatura, s kakršno se ponaša na primer  sonce. Vzniknila je iskra. Nastali so pogoji primerni za varjenje in spajanje kovin. Ko premostiš 20.000 voltov  direktno na ozemljitev, ko amperi ponorijo in stečejo, tedaj tudi dejansko zagoriš,  pojasnjuje Dejan    in dodaja: » Obločni plamen  je povzročil, da je bilo tako kot v pečici. Ko jo prižgemo zažari grelec. V  mojem primeru so zažarele  moje  kosti v obeh rokah, ki so dobesedno skuhale  meso od znotraj navzven.«

Po nesreči ostal  odvisen od  drugih

Vse to je Dejan  doživljal pri polni zavesti. Da je ostal živ  pa  je  poleg   nadpovprečne zgradbe telesa  predvsem zasluga njegovega sodelavca  Matjaža, ki mu je prihitel na pomoč . Nemudoma je ozemljil  in ugasnil daljnovod, Dejana pa je privezanega  na vrv spustil k tlom in poklical rešilca.

» Bil sem   pri zavesti,  ko je prišel  rešilec in me odpeljal v ljubljanski klinični center. Imel sem neznosne bolečine. Najbolj so trpele dlani. Bolečina je bila takšna, kot če bi   na steklokeramično ploščo štedilnika položil roke.« Bolečin Dejan kmalu zatem ni več čutil, saj so ga dali v umetno komo iz katere so ga po enajstih dneh  prebudili.  Ostal je brez obeh rok in psihično na dnu, saj se je zavedal, da  bo njegovo  življenje povsem drugačno in da bo odvisen od  svoje žene in drugih. Bolnišnico je zapustil po sedmih tednih in po treh operacijah odšel v domačo nego. Žena Irena je medicinska sestra in mu je od vsega začetka z vso ljubeznijo stala ob strani, ga bodrila,  negovala. Hči Manca je bila takrat stara 8 mesecev, a zagotovo mu je ta njegov mali sonček dajal moč. Podpirala ga je družina in po rehabilitaciji v Soči mu je šlo vse bolje, čeprav so njegovi življenjski cilji in želje splavali po vodi. Kot vsak mladi mož in očka je imel veliko načrtov, toda od maja 2010 je invalidsko upokojen in s tem se je tudi njegov mesečni dohodek bistveno zmanjšal.

»Verjemite, pri svojih 25-tih letih se invalidsko upokojiti, to psihično ni lahko«, pravi Dejan. A ni obupal. »Imam željo, da bi bil lahko še kdaj delno samostojen vsaj pri nekaterih opravilih. Upam, da bom lahko še kdaj kolikor toliko normalno zaživel. Zame je že zelo težka misel, da ne bom mogel nikoli več poprijeti za nobeno delo, da ne bom mogel nikoli več v naročje dvigniti svoje štiriletne hčerke, da ne bom mogel objeti žene in jo stisniti k sebi. Takšne misli me šibijo in ubijajo, obenem pa si vlivam upanje s tem, da bom s protezo lahko vsaj delno samostojen in vsaj malo v pomoč ženi in se lahko igral s hčerko.« Poleg tega ga roke, ki jih nima, vsak dan bolijo, ves čas je prisotna fantomska bolečina. V spominu njegovih možganov je trdno zapisano tisto zadnje, kar so prejeli iz njegovih rok – huda bolečina.

Želel bi biti bolj samostojen

»Sedaj, tri leta in pol po moji nesreči, lahko rečem, da se je moje življenje obrnilo na glavo. Z ženo si počasi urejava svoj dom na Vranskem, kjer se poskušam čim bolj »osamosvojiti«. Nekaj stvari bi si moral še preurediti,« pravi Dejan in doda da je stanovanje urejeno tako, da   tudi brez rok lahko prižge luč, vklopi ali izklopi to ali ono, odpre in zapre vrata.« Marsičesa se je že domislil. Prilagodil je zobno ščetko, pa računalniško miško in tako piše  z nogami. Z nosom pritiska tipke na telefonu, z ramenskimi krni se popraska po obrazu. Z usti oziroma z zobmi prenaša krožnike in druge stvari, ne more pa voziti avta, se sam stuširati, obleči… Njegov cilj je – postati kar se da samostojen. Ni lahko biti pri 27-tih letih odvisen od drugih. Rešitev so bionske proteze, s katerimi bi se mu življenje vsaj malo olajšalo. Rehabilitacijski center Soča je povabil Dejana na predstavitev teh protez in meritve so pokazale, da bi si z njimi lahko veliko pomagal. Dejan je prej igral harmoniko – z bionskimi protezami to ne bo šlo, bi pa lahko opravil veliko osnovnih življenjskih funkcij.

Bionske proteze, so roke , ki mislijo bi lahko rekli poenostavljeno.  Je pa to  šele nekaj let  stara rešitev, ki so jo leta 2006 uspešno izvedli v Splošni bolnišnici na Dunaju kar je bilo prvič v Evropi uspela amputacija roke, ki se vodi z močjo misli. Pet živcev, ki so prej vodili v roko in prste, se pri operaciji prestavi v prsni koš. Ko se tam zarastejo, prevzamejo elektrode preko kože te impulze in jih vodijo v majhen računalnik, ki je vgrajen v protezi. Ukaz za premik roke prihaja še naprej iz možganov in preko živcev preko rame v prsni koš in od tam v bionsko protezo. Z mišično napetostjo se uravnavajo vse funkcije. Premikajo se prsti, zapestje in komolec. Za sestavo proteze rabijo protetiki en teden, uporabnik pa se potem v enem letu usposobi za vse funkcije.

Čudežne bionske roke

»Z bionskimi protezami bi si lahko sam vzel hrano iz hladilnika, ki si jo sedaj ne
morem, lahko bi si postregel s pijačo, si prestavil kozarec, vzel pribor iz omare. Lahko bi si pripravil obleko, ki bi si jo delno lahko tudi oblekel. Lahko bi se igral s hčerko, z njo sestavljal kocke… Pri velikih opravilih bi si lahko sam pomagal, koristen pa bi bil tudi pri pomoči ženi  pri gospodinjskih delih.  Z bionskimi rokami bi  postalo moje življenje vsaj malo samostojno, ne pa tako kot sedaj, ko je vsak moj korak odvisen od pomoči druge osebe. Kar se tiče prehranjevanja  je bilo doslej  v to vloženega veliko truda in moči. Sedaj sicer imam pripomoček, narejen iz umetne mase in nanj pritrjen pribor, s katerim si pomagam, da lahko jem. To je inovacija IRIS in njihovo delo, za nadaljnje pripomočke bom moral poskrbeti sam. V bistvu najti osebo, ki bo to naredila po meri mojih krnov. Tudi v primeru, da bom imel  bionsko roko, z njo ne bom mogel jesti, ker se roka ne da pokrčit toliko, da bi lahko jedel. Z bionsko roko pa si bom lahko nataknil pripomoček in si sam postregel s hrano,« optimistično pravi  Dejan in doda, da je v želji, da bi še kdaj lahko objel svojo ženo, hčerko, ki je ob nesreči bila stara le osem mesecev začel  razmišljati o  bionskih rokah, ki pa stanejo vrtoglavih 170.000 evrov. Denarja za to preprosto ni imel, zato je možnost za uresničitev  videl le v ljudeh, ki bi mu bili pripravljeni pomagati in uresničiti njegove pobožne želje.

Široka akcija pomoči za Dejanov objem

S prošnjo se je decembra lani obrnil na Občino Vransko. Že prej  je stekla akcija zbiranja plastičnih zamaškov, ki so že marsikakšnemu invalidu pomagali priti do kakšnega pripomočka  za lažje premagovanje invalidnosti, preko župnijske Karitas Vransko, ki je odprla tudi poseben račun pri Škofijski  Karitas Celje  za donatorske prispevke za Dejana. V akcijo zbiranja denarja pa so se potem vključili še mnogi drugi. Še posebno so se angažirali  na občin Vransko, kjer je glavno pobudo prevzel sam župan Franc Sušnik, ki je ob pomoči svojih sodelavcev in nekaterih ostalih, med katerimi je levji delež nosil soorganizator  Roman Brglez,   sklenil organizirati veliki dobrodelni koncert. Ta je bil nadvse uspešen, saj je v »vrečo«, v kateri se zbira denar  za Dejanove proteze kanilo skoraj 20.000 evrov, skupaj s prispevki, ki so jih prispevali ostali donatorji pa kakšnih 25.000 evrov. Čeprav je to precej denarja pa bo do želene vsote potrebno  še veliko naporov. Vsak posameznik  mu lahko s poslanim  SMS sporočilom ,   DEJAN 1919, prispeva  en evro. Enako se je v to takoj vključil Elektro Ljubljana in   odprla račun pri OZ Rdeči križ Ljubljana, kamor je  mogoče nakazati  denar  na številko  SI56 6100 0112 2334 482, referenca: 0025102011, koda namena: OTHR, drugi nameni, donacija za DEJANA.

Denar  se mu lahko prispeva  tudi preko sklada  Ivana Krambergerja, številka: 02922-0019831742, s pripisom  za Dejana, sklicna številka 7114. Svojo finančno donacijo lahko nakažemo tudi na Škofijsko Karitas Celje   na številko SI56 0600 0097 7538 266  sklic: 29330  namen: Za Dejanov objem.
 VIR

Kogar zanima, kako delujejo bionične roke.....si lahko pogleda tule.

Vsak je sam

Tokrat pa...
Ne znam.
Ne zmorem.
Ni mi do pisanja.

Ko vsak po svoje sladko sanja...
In tebe, mene nekaj ganja...

Ampak ne, ne...sva.
In znava.



...proti soncu seže ta ki zna, (o)stati sam ko je sam...

...slušalke na ušesih in petje. sosedje se že dolgo niso zabavali...

Nov lubček

Prihaja iz Ajaxa.



Thomas Vermaelen

Branilec. Mlad.
Spet bodo nekateri vpili...joooj, kakšnega bolj izkušenega branilca rabimo!
Fant je pri svojih 23. letih odigral preko 140 tekem.

In kaj drugega...strašno je simpatičen.

In kaj drugega...želim mu...da se znajde v Arsenalu najbolj kar je možno.

Jooj...jaz pa že pogrešam tekme.

In ja...novi dresi za igranje na nedomačem igrišču so...modre barve. Juhej! Tistih zdrizasto rumenih nisem prav nič marala.

Arsenal...Arsenaaaal....Arsenaaaaal.........

....spet bo luštno....

Eeej ti...

Danes se mi pa ne da nič.

Lenuharjenje je zelo naporno.

In napišem samo tole

---
jagode in mleko
zmešam do nespoznavnosti
žlička sladkorja
bomba, ki paše.
---

Spijem
in grem spat.

In ne sanjam nič.

Zjutraj odprem oči.
Prva misel si.

Tako zelo...
Na smeh mi gre...ker mi je všeč, da ti je všeč...kako sem počesana.

Preplet

Sva.
Šum dežja.
Izdih srca.

Toplota vrtečega vetra
nama piše pesem.

Ujeta v skrivnost
poljubom dovoliva leteti.

Tam sva.

Letiva na preprogi dotikov.
Tako mehka je.

Obljubiš, da je nikoli ne strgava?

Goveji posli

V hlevu strašna je galama
gnojna je postala slama.

Liska se je razjezila,
menda otrobov premalo je dobila.

Opleta z repom, divje tuli,
baje ji v vampu glasno kruli.

"Poglej no, kakšen je tvoj kup dreka!"
jo miri soseda Šeka.
"Če boš še malo v gobec dala,
zvečer v gnoju boš ležala!"

"Joj Šeka, si res ena šavra!"
iz kota se oglasi Mavra.
"Če Liska otrobov ne dobi,
bo v hlevu tekla kravja kri!"

Mukanju ni konca.


Bivši bik Buhtl je pa lepo tiho. Zaradi njih je postal vol.

Koze na drevesih

Arganija se imenuje to drevo.
Raste pa samo na JZ delu Maroka.

V malem orehu so en,dva ali tri semena. Tamkajšnji Berberi že dolgo iz njih iztiskajo olje.

Znanstveniki so odkrili, da je to olje bogato z antioksidanti in zdravimi maščobnimi kislinami.

Bogat zahodni svet je tako našel nov eliksir mladosti. Mehča tudi lase in vlaži kožo.

Ženske v Maroku pa...lastnoročno razbijajo orehe in ven jemljejo semena.

10 - 12 ur porabijo da strejo toliko orehov, da dobijo 1L olja.


Da je potem 35€ za 240 gramov olja, predrago?


Ja, pa kaj še.


Da bi trla 12 ur orehe ali lešnike...zmeša se mi.


Hudo...ne samo za lepšanje vsega "hudega" vajenih Zahodnjakinj...olje se uporablja tudi v prehrani.


So pa menda tudi Maročani zviti...naredijo malo predelano olje/mu dodajo olivnega in ga obarvajo s papriko ali čim podobnim/...in ga prodajajo nevednim turistom.



V glavnem...................


..........koze na drevesih obstajajo. Na drevesih Arganije.

Lulčki

Odkar sem jih prvič poskusila, jih imam rada.
Okus mi je všeč. Zeloo.

Ja, ne morem iz svoje kože.
In iz mojih misli nikakor nočejo.
Eden mi je danes cel dan polnil...glavo.
Ohh ja...kako bi ga...in on mene...in jaz njega...in...dovolj bo traparij.

Govor bo pa o svaljkih, ki jim jaz rečem lulčki.
Res jih obožujem. Ponavadi so kupljeni.
Tokrat pa sem se spomnila, da imam doma eno vrečko zmesi za krompirjevo testo. In da tej vrečki ne preteče rok uporabe, se odločim. Poskusim, če bo za kej. Stran še vedno lahko vržem.

Priprava testa je tako enostavna, da bolj ne bi mogla biti.
Vsebina vrečke in pol litra vode. Pa zamesiš testo.
Endvatri narejeno.

Poskusim testo. Ja, to vedno delam.
Matr, dober okus. Tak kot mora biti.

In potem najljubše opravilo. Packanje oziroma izdelava svaljkov.
Priznam...tako nikoli ne držim v roki...tistega tapravega pravega lulčka.
Priznam pa tudi...da me je ob delanju tehle majhnih lulčkov krepko zanašalo...v delanje vse kaj drugega.
Ok...se moram brzdat.
V glavnem...uživala sem. Narejeni so bili bliskovito.
In kakor so lulčki različno veliki...so tudi moji svaljki vsak drugačne velikosti.
In voda na štedilniku je medtem zavrela. Posolila sem jo in enega po enega dala vanjo.

Kuhani so, ko priplavajo na vrh.
Odcediš in jih pripraviš na drobtinah ali ocvirkih ali samo maslu...ali tako kot jaz...na ničemer.
Zgolj kuhane pomakam v tatarsko ali majonezo. Čudna sem, ja.
In zraven skleda solate s fižolom in bučnim oljem. In branje.
In jaz sem sita. Mislim...hrane sem sita.
Tistega mojega lulčka pa niti malo.

Pogled

Pred nevidno pregrado
se je ustavil pogled.
Pokleknil je
in zaprl oči.
Drobencljale so sekunde,
marširale minute.

Upal je in sanjal,
zaprtih oči.
Nič se ni zgodilo.

Nihče mu ni povedal.
Da sanje potrebujejo,
živost odprtih oči.

In ti?
Navihan sončni žarek si.
Tudi takrat - ko noč najbolj žari.

Božajoče zimske urice

Ko v miru premislim...to postaja že kar malo čudno.

Zadnje čase srečujem ljudi, ki jih nisem videla že dolgo.

Vsi so nekak bili...nekdo....ki mi je (po)lepšal en delček življenja.

Bili smo na Veliki Planini. Praznovali dva rojstna dneva. Zima...mraz.
In tako prekleto luštno v koči. Toplota iz peči. Vonj po kuhančku.

Bluzirali smo. Šli do koče, kjer je oskrbnik igral harmoniko.
Pa spet nazaj. Premraženi smo se zapodili k peči in si privoščili toplo pijačo.

Edina sva bila brez para.
In sva se sankala. Skupaj.
Enkrat eden spredaj, drugič drugi.
Najina pot se je vedno končala tako...da sva popadala s sank.
Smejala sva se ko dva otroka.

Prijetni so bili njegovi mimobežni dotiki.
Brez rokavic oba. Zakaj si jih nisva nataknila, ne vem.

Pogrela bova mrzle roke...sva sklenila.
Sedela na sankah in zakopala roke drug drugemu pod bundo.

Ko so se njegove roke dokopale do moje vroče kože...še zdaj mi je tisti občutek tako zelo všeč.
Poljubil me je.
Poljubljala sva se ko nora.

Brez besed sva odšla v kočo.
Stopnice. Ozka postelja. Na pol slečena sva se zrinila nanjo.
Se pokrila in stisnila drug k drugemu.

Poljubljala in božala.
Bilo je...le božala in poljubljala. Na noro.
Prišlo je obema.

Kdaj naju je zmanjkalo, ne vem.
Zjutraj pa...ponovila sva. In nasmejana prišla na zajtrk.

Še danes nama ne bi nihče verjel...da nisva.
In mogoče mi zaradi njega tako hudičevo pašejo dotiki. Mogoče.

Res ga redko srečam, ker je veliko odsoten. Ampak kadarkoli sem ga in sva se srečala z očmi...me je odneslo...tja na Planino.
Spomin me vedno poboža.
In vedno se vprašam...zakaj...

In zdaj...nasmejala sva se drug drugemu. Kako si ti...kako sem jaz.

In ko sem ravno hotela postaviti tisto vedno prisotno vprašanje...me je prehitel.
- Se kdaj vprašaš, ko se tako mimobežno srečujeva...zakaj se nisva tistikrat poseksala?

Morala sem se nasmejati...in priznati. Da se vedno vprašam.

Odgovora še danes ne ve nihče od naju.

Veva pa oba...da nama je bilo takrat lepo.

Ne več

Reka je bila danes drugačna.
Umazana in divja.
Race so izginile z njene gladine.
Le kje najdejo zavetje?

Stopala sem počasi.
Želje po skakanju v luže, ni bilo. To mi ni všeč.

Srečala nisem nikogar. To pa mi ugaja.
Misli so prosto jadrale in nihče jih ni zmotil.

Biti srečen...
Zakaj si ravno danes govoril o tem?
Zakaj sploh govoriti o sreči?
Ne že spet...
Ne maram teh spraševanj.
Nočem več poslušati jamranj. Pa saj to veš, no.

Nekaj je zašumelo. Obe sva našpičili ušesa. Bil je le veter.

Kako mi nekatere stvari ostanejo v spominu...še dolgo, dolgo.
"...bil si veter mi samo
ki zaihti med nebom in zemljo
a če se le dotakne močnih vej
že se zboji in odšumi naprej..."
...del Župančičeve(se mi zdi) pesmi...prirejene po moje.

Strahopetcev ne maram.
Ja...moraš se me bati...

Je že tako...nekaj na pol, zame ni nič.

Saj veš...rada imam potovanja.
Režečih oči me ni strah. Tebe pa je.

Pregnala bi tvoj strah. Če bi dovolil.

Ti pa...ostajaš na drugem bregu.

In jaz...ne da se mi več veslati.

Malček

Mar ne bi šla...pa me je gnala tista hudičeva sila.

Zdajle bi si priznala...bil je preklet firbec ženski...
Pa ne...tudi sestrična mi je nekam čudno najedala...naj grem z njo.
Na obisk k njeni sodelavki. Ki je rodila...že par mesecev nazaj. In bo vesela...obeh.

Povedala mi je...da je mali fantek...ne vem kaj naj napišem.
Imam ga pred očmi. Še vedno.

Mali drobižek je tako zelo drugačen.
Na jok mi gre.

Ob rojstvu so ga priklopili na vse mogoče naprave.
In upali...da ne bo preživel.
Ne, upali da se ne bo mučil predolgo. Pet mesecev že traja...

Njegov začetek življenja...ne vem več kaj vse je narobe z njim. Vse je narobe.

Raztreseno sem poslušala njegovo mamo, ko nama je razlagala o vsej kalvariji, ki jo preživljajo.

Ne znam si predstavljati.
Ne zmorem si zamisliti te bolečine.
Ko veš...da bo to drobceno bitje kmalu...Ne morem napisati.

Podoben je...tudi tega ne morem napisati.

Črni laski...pravi dolgolasec je. In tiste njegove očke...
Prisežem...ko sem ga božala po trebuščku, sem v njih opazila hvaležnost.
Solze so pa kar lile...

Hudo. Res hudo.
Vsak dan je lahko njegov zadnji.
Nikoli ne bo brcal žoge, metal kamnov v vodo, se vozil s kolesom, učil abecede...
Še mene boli.

Življenje je včasih...bedno do konca.

Rižev narastek

Mi je zadišal.
Kot ponavadi...za jedi ki jih delam sem pa tja...recepta nimam v glavi.

In jasno...da vedno pozabim...kateri protvan /ahaha...to pa je beseda...še bolj smešna kot je v resnici je... ko jo zapišeš/...menda se ji pa lepo reče...pekač.
No, nikoli ne vem, kateri pekač je pravi za recept iz knjige.
In potem se zgodi, da prelivam iz večjega v manjšega...da ni narastek prenizek.

Jaz priznam...nisem rojena za kuharico...še manj za slaščičarko.
In če se da...zavijem malo mimo recepta...da poenostavim. No ja...da si prihranim delo.

Ko mi nekaj zadiši...mora biti čim hitreje narejeno.

Tako da...mleko...tam okoli litra...pa riž...huh...imam eno tako žlico...za merico. Ampak včasih riž kar prosto usipljem...in raje dodam še mleka...če slučajno /no, takih slučajno je vedno kar nekaj/ pretiravam z rižem.

In se to kuha...in se skuha.
Ne čakam, da se ohladi. Vanj lepo zamešam jajca...dva ali tri. Prej jih razžvrkljam.
Včasih naredim sneg posebej...včasih pa tudi ne....če se mi ne da packat.

V vse to stresem...sladkorje...vanilijev, cimetov, rumov in limonin. Če jih nimam /pa jih imam ponavadi/...jih pač ne dam oziroma dam, tisto kar mam.
Še navaden sladkor in maslo primešam. In dobro zmešam.

Zdaj sem dala na en del še dve marelici. Najedla sem se jih že. Pa bi morda zgnili, tako pa sta končali v narastku.
Bolj na majhne koščke sem ju narezala. In potopila v maso.

Pečica že ogreta. Ma, tam na 170 stopinj...al pa malo več.
In se peče. Dokler ni pečeno. 30 - 40 minut rečem jaz...ker nikoli ne izklopim po pisku ure...vedno si rečem...samo še malo.

In potem...napad!
Posujem s sladkorjem v prahu, ki ga nikoli ne kupim v trgovini.
Imam en star mlinček za kavo...in v njem zmeljem sladkor.
Ga potresem /precej ornk/ po narastku.

Kolk je to dobr.... štirje koščki...izginejo ekspresno.

Dolgčas mi ni

Zakaj bi bil dan premiren, če ni potrebno?
Ah ja...

Danes je bil res dolg. In soparen.

A naj začnem pisanje o cestah, ki so tako lepo spet v delu? Nimam več živcev za to.
Počasi se bom zares dokončno sprijaznila, da pri nas v Slo nikoli ne bodo vse ceste krasne in lepe...da ne bo zapor...da bodo ljudje vozili normalno...da...
Nima smisla, da me živcirajo.

Grem v eno vojašnico... In naredim štalo...

Pozabila, da imam v avtu kar nekaj nožev...dve puški in eno pištolo. Za airsoft.
Metki za to vrsto hobija so majhne kroglice...orožje pa...ok, zgleda kot pravo...

In tako oborožena se pripeljem na kapijo....
Dam dokument...vojak ga vzame...in potem ga skoraj kap...ko zagleda mojo orožarno.
Ni bilo nič več važno, da imam za njih napolitanke in čokoladne rezine...kaj zaboga delam tam z orožjem...me sprašuje.

Meni je bilo še nekaj časa smešno...skušam razložit...da to samo nekomu peljem čist drugam...da to ni pravo...da sem pozabila, da imam v avtu...blabla.

Ne...sej mi je zdejle še bolj smešno kot prej...ampak takrat me je pa minil smeh, ko je kar od nikoder prišlo še več vojakov.
Zaboga....spet in spet razlagam...to ni pravo orožje...najrajš bi rekla...pa kaj vi mislite, da sem vas prišla postrelit?

Nekaj časa je trajala ta burka...povedali so mi, da bi morali napisati poročilo o incidentu...al nekaj takega...pa pride eden, ki se je na vso srečo, spoznal na airsoft. In končno sem doživela en nasmeh...in pametno besedo...da naj pustim vse orožje tam...in končnooo odpeljem tiste napolitanke tja kamor sodijo.

Vojaki...pa ne poznajo razlike med tazaresnim orožjem in nepravim?

Potni list so mi pregledali po dolgem in počez...in se verjetno hudo nazabavali nad sliko, na kateri sem še bolj grozna kot sicer...

Je pa eden izmed njih ugotovil, da imava rojstni dan na isti dan in leto.
Prekleto...dobro še zgledava...oba.

Kuharček mi je dal vrečko sadja...in me tako potolažil.

Orožje sem pri povratku seveda dobila nazaj.
Da sva se smejala oba z vratarjem - vojakom...mi pa ni treba posebej pisat...al ja?

Jutri grem na pot neoborožena. No, vsaj upam, da mi ne bo kdo česa podtaknil.

Aja...na fotkah...nekaj od tega sem imela v avtu.

Alkohol ubija

Prekleto mi gredo na jetra panoji s to vsebino.
Izkoriščajo nesrečo ljudi...da ozaveščajo??

Koga, ozaveščajo?? Tiste, ki ne sedamo nikoli za volan mrtvo pijani? Tiste, ki to redno počnejo?
Koga???

In ti...ki so na plakatih? So plačani? Tržijo svojo nesrečo?

Ne.
Na bruhanje mi gre vsakič ko jih vidim.

Utopija je, da bodo pijanci kaj manj pili, ko bodo sedali v avto. Baš njih briga...

Trezni pa...vedo...da ALKO UBIJA. Pa ne samo na cesti.....

Vešče

Prhutajo

se izdajo

venomer frlijo

zdrizaste besede

vsenaokrog delijo.

Gnus!

Pojedla bi te za zajtrk

Sprehodila bi se skozi tvoje lase.
Umirala v dotikih.
Bi.

Nasmehnem se. To vedno počnem, ko me obletavajo pregrešne misli.
Pregrešne? Pa kaj še! Ljubljenje ni bilo še nikoli greh!

Pobožala bi te. Tako, nalahno.
Čutila bi. Tvoj dir srca. Neučakanost.

Gledala bi te.
In si želela. Poljuba.
Pa potem?

Hočeš slišati?
Kaj sploh sprašujem...

A tokrat bom molčala.
Naj ostane vse...tam nekje.

Ampak veš...
/
/
\
\
Pojedla bi te za zajtrk.

Bi te ostalo še kaj za večerjo?
Bi.

Bliski

Ljubeč pogled je vse kar rabim.
In ti to veš.

Dobim ga. Ljubeče ljubečega.

Ne težiš.
Ne prosiš.
In ti ga vrnem. Ljubeče ljubečega.

Smejeva se mali mucki, ki se zaman skuša priklopiti na seske svoje mame.

Uživam. Ker sva oba nora na take malenkosti.

Primeš me za roko.

Jebela...najraje bi zajokala zaradi te tvoje nežnosti.

Kdaj mi bo postala odveč? Predolgo traja.

Rada bi šla. Nekam v samoto. S tabo.

Umikam oči. Da te preklete želje ne prebereš v njih.

Bedasto, ja.

Da jo čutiš...vem.

Danes bi se vrnila ,...zato...grem...bežim.

Veš...ostala bi. In nikoli več odšla.

Sirup iz smrekovih vršičkov

Ponavadi vršičke nabiram za prvi maj.
No vsaj takrat enkrat pri nas poženejo...tisti tasvetlo zeleni.

Bi se pa znali še dobit tudi zdaj...kje bolj na Gorenjskem menda.

Pa če prav pomislim...pomoje bi bili dobri tudi malo starejši vršički....al ne?
Nekaj podobnega kot z moškimi...saj niso samo mladi odlični ljubimci.
Ne morem iz svoje kože.

Letos sem jih nabrala samo za en kozarec...tisti za vlaganje. Ker so mi še ostali lanski.

Doma jih operem.
Nekateri tega ne počnejo. Meni je pa misel, da se v njih skriva kak klop, zoprna. Tako imam vsaj (lažniv) občutek, da sem jih pregnala.
Klopi so očitno okuženi tudi pri nas. Ravno včeraj sem videla en krasen, velik rdeč flek na nekogaršnji nogi.

No, vršičke dam v kozarec...2cm recimo...pa čez sladkor...tudi 2 cm...pa spet vršičke...pa spet sladkor. In tako do vrha.
Spotoma vse skupaj malo potlačim.

Zaprem s pokrovom in jih dam na najbolj sončno mesto.
Včasih jih tudi prenašam naokoli in z njimi lovim še več sonca.

In potem se cmarijo. Do kdaj? Ne vem. Dokler se meni ne zdi, da je dovolj.
Resno...dokler se ne razpusti ves sladkor.
Potem precedim in pospravim v hladilnik.

Tile na prvi sliki so majski. Ja, tolk skup vse skoči...na polovico kozarca.

Na drugi je pa lanski sirup.
Da mi ne zavzema preveč prostora v hladilniku, ga prelijem v take majhne dozice (raje v steklene, pa nisem imela nobene pri roki) in potem naredim požirek, ko mislim, da ga moram.

To je pa takrat...ko se kašelj napoveduje.
Pa tudi takrat...ko pretiravam s kajenjem.

Ne, še nisem nehala...in nehanja še ni na vidiku.
Mhm...posipam se s pepelom. Kajenje je zelooo grda razvada.

Moj mož je dober da me prenaša

Res!
Vsako jutro mu zagrenim ko vpijem iz kopalnice...Že speeeet nisi zaprl WC školjke?!?!
Potem privihram v kuhinjo, črno gledam in mu zanalašč ne natočim kave v najljubšo skodelico.
Ko ga vidim, kako se mršči, se mi razpoloženje takoj popravi.
Jutranja zmaga...jeeeeeeeeee!

Ker sem precej lene sorte, se mi ni dalo oprati njegove najljubše srajce, čeprav me je posebej prosil.
In ko jo ves nasršen išče, se iz mene usuje...Delam, skoz delam pa nobene hvaležnosti.
Omaro imaš polno srajc...ti pa hočeš ravno to. Nisem stroj, ne zmorem vsega!
Izpod čela ga pogledam, da vidim... če se je na njegovem obrazu že pokazala sled obžalovanja.
Juheeej...še malo pa bom slišala...Oprosti, saj bom vzel drugo.

Zvečer se spretno izognem seksu, ker me boli glava. Preverjen recept milijonov žensk.
Res!
Naj si nikar ne domišlja, da mu bom vsak dan na razpolago!
O ne, si bo že zapomnil, kdaj je prepozno prišel domov!

A je potem kaj čudnega, če se mu nekega dne strga in gre?
Recimo k meni, ki vsega zgoraj opisanega ne počnem?
Mu ni za zamerit, se meni zdi.

Preden se vam odtrga - nimam moža in tole je izmišljena zgodba.
Je pa res, da zgoraj opisan tip žensk obstaja in ga jaz niti slučajno ne prenašam.

A zakaj?
Zato ker je življenje vse kaj drugega kot dvignjen pokrov WC školjke.

Na kotliček nalepiš listek, kjer z velikimi črkami piše...ZAPIRAJ POKROV.
In se zapira.

Mislim...čedalje bolj razumem moške, ki enostavno spokajo.


Čedalje bolj zoprnih žensk in njihovega do konca bedastega obnašanja, se zares ne da prenašat v nedogled.