Ne več

Reka je bila danes drugačna.
Umazana in divja.
Race so izginile z njene gladine.
Le kje najdejo zavetje?

Stopala sem počasi.
Želje po skakanju v luže, ni bilo. To mi ni všeč.

Srečala nisem nikogar. To pa mi ugaja.
Misli so prosto jadrale in nihče jih ni zmotil.

Biti srečen...
Zakaj si ravno danes govoril o tem?
Zakaj sploh govoriti o sreči?
Ne že spet...
Ne maram teh spraševanj.
Nočem več poslušati jamranj. Pa saj to veš, no.

Nekaj je zašumelo. Obe sva našpičili ušesa. Bil je le veter.

Kako mi nekatere stvari ostanejo v spominu...še dolgo, dolgo.
"...bil si veter mi samo
ki zaihti med nebom in zemljo
a če se le dotakne močnih vej
že se zboji in odšumi naprej..."
...del Župančičeve(se mi zdi) pesmi...prirejene po moje.

Strahopetcev ne maram.
Ja...moraš se me bati...

Je že tako...nekaj na pol, zame ni nič.

Saj veš...rada imam potovanja.
Režečih oči me ni strah. Tebe pa je.

Pregnala bi tvoj strah. Če bi dovolil.

Ti pa...ostajaš na drugem bregu.

In jaz...ne da se mi več veslati.