Božajoče zimske urice

Ko v miru premislim...to postaja že kar malo čudno.

Zadnje čase srečujem ljudi, ki jih nisem videla že dolgo.

Vsi so nekak bili...nekdo....ki mi je (po)lepšal en delček življenja.

Bili smo na Veliki Planini. Praznovali dva rojstna dneva. Zima...mraz.
In tako prekleto luštno v koči. Toplota iz peči. Vonj po kuhančku.

Bluzirali smo. Šli do koče, kjer je oskrbnik igral harmoniko.
Pa spet nazaj. Premraženi smo se zapodili k peči in si privoščili toplo pijačo.

Edina sva bila brez para.
In sva se sankala. Skupaj.
Enkrat eden spredaj, drugič drugi.
Najina pot se je vedno končala tako...da sva popadala s sank.
Smejala sva se ko dva otroka.

Prijetni so bili njegovi mimobežni dotiki.
Brez rokavic oba. Zakaj si jih nisva nataknila, ne vem.

Pogrela bova mrzle roke...sva sklenila.
Sedela na sankah in zakopala roke drug drugemu pod bundo.

Ko so se njegove roke dokopale do moje vroče kože...še zdaj mi je tisti občutek tako zelo všeč.
Poljubil me je.
Poljubljala sva se ko nora.

Brez besed sva odšla v kočo.
Stopnice. Ozka postelja. Na pol slečena sva se zrinila nanjo.
Se pokrila in stisnila drug k drugemu.

Poljubljala in božala.
Bilo je...le božala in poljubljala. Na noro.
Prišlo je obema.

Kdaj naju je zmanjkalo, ne vem.
Zjutraj pa...ponovila sva. In nasmejana prišla na zajtrk.

Še danes nama ne bi nihče verjel...da nisva.
In mogoče mi zaradi njega tako hudičevo pašejo dotiki. Mogoče.

Res ga redko srečam, ker je veliko odsoten. Ampak kadarkoli sem ga in sva se srečala z očmi...me je odneslo...tja na Planino.
Spomin me vedno poboža.
In vedno se vprašam...zakaj...

In zdaj...nasmejala sva se drug drugemu. Kako si ti...kako sem jaz.

In ko sem ravno hotela postaviti tisto vedno prisotno vprašanje...me je prehitel.
- Se kdaj vprašaš, ko se tako mimobežno srečujeva...zakaj se nisva tistikrat poseksala?

Morala sem se nasmejati...in priznati. Da se vedno vprašam.

Odgovora še danes ne ve nihče od naju.

Veva pa oba...da nama je bilo takrat lepo.