Rižev narastek

Mi je zadišal.
Kot ponavadi...za jedi ki jih delam sem pa tja...recepta nimam v glavi.

In jasno...da vedno pozabim...kateri protvan /ahaha...to pa je beseda...še bolj smešna kot je v resnici je... ko jo zapišeš/...menda se ji pa lepo reče...pekač.
No, nikoli ne vem, kateri pekač je pravi za recept iz knjige.
In potem se zgodi, da prelivam iz večjega v manjšega...da ni narastek prenizek.

Jaz priznam...nisem rojena za kuharico...še manj za slaščičarko.
In če se da...zavijem malo mimo recepta...da poenostavim. No ja...da si prihranim delo.

Ko mi nekaj zadiši...mora biti čim hitreje narejeno.

Tako da...mleko...tam okoli litra...pa riž...huh...imam eno tako žlico...za merico. Ampak včasih riž kar prosto usipljem...in raje dodam še mleka...če slučajno /no, takih slučajno je vedno kar nekaj/ pretiravam z rižem.

In se to kuha...in se skuha.
Ne čakam, da se ohladi. Vanj lepo zamešam jajca...dva ali tri. Prej jih razžvrkljam.
Včasih naredim sneg posebej...včasih pa tudi ne....če se mi ne da packat.

V vse to stresem...sladkorje...vanilijev, cimetov, rumov in limonin. Če jih nimam /pa jih imam ponavadi/...jih pač ne dam oziroma dam, tisto kar mam.
Še navaden sladkor in maslo primešam. In dobro zmešam.

Zdaj sem dala na en del še dve marelici. Najedla sem se jih že. Pa bi morda zgnili, tako pa sta končali v narastku.
Bolj na majhne koščke sem ju narezala. In potopila v maso.

Pečica že ogreta. Ma, tam na 170 stopinj...al pa malo več.
In se peče. Dokler ni pečeno. 30 - 40 minut rečem jaz...ker nikoli ne izklopim po pisku ure...vedno si rečem...samo še malo.

In potem...napad!
Posujem s sladkorjem v prahu, ki ga nikoli ne kupim v trgovini.
Imam en star mlinček za kavo...in v njem zmeljem sladkor.
Ga potresem /precej ornk/ po narastku.

Kolk je to dobr.... štirje koščki...izginejo ekspresno.