Kako neverjetno srečni smo lahko. Da jo imamo.
Da jo lahko pijemo.
Nam je sploh jasno, kako zelo smo srečni?
Ne. Imamo jo za samoumevno.
Priteče vedno, kadar se naprdnemo. In teče.
Z njo delamo tako, kot da je nikoli ne more zmanjkati.
Tu je. Tu je bila. In tu bo.
Kako bedno razmišljanje, če veš, da nekje na drugi strani sveta, suša ubija ljudi.
Ubija njihovo voljo.
Ubija vse, kar so toliko in toliko let z veseljem počeli.
Porečje rek Murray in Darling so ljudje spremenili v žitnico Avstralije.
Posekali so na miljarde dreves, zajezili reke in naredili zadrževalnike vode, ustvarili namakalne sisteme.
In je delovalo. Vse dokler ni prišla suša, ki traja že sedem let.
Kaj so naredili iz rek, jim je postalo jasno šele zdaj.
Pred malo več kot desetimi leti, so določili, koliko vode sme vzeti iz rek, vsaka izmed zveznih držav.
Kmetom so določili vodne pravice.
Kdor ni porabil vseh svojih vodnih kubikov, jih je lahko prodal nekomu drugemu.
Po letu 2002 odkar traja suša pa...sesuva se.
Kmetijstvo in živinoreja, ovčereja...odvisnost od vode. Ki je ni. Propad.
Za marsikaterega brezizhodnost...in gre ter konča življenje.
Zastonj so bila vsa opozorila, da vse večje jemanje vode iz Murraya pelje v pogubo....da se z vodnimi viri ne gospodari prav...
Ko je voda tekla in je bujno rastlo vse, česar so se lotili, se niso obremenjevali kaj bo jutri.
/včasih---menjaval se je dotok sladke in slane vode, vzdrževal bogat ekosistem v rečnem ustju. danes---zaradi čezmernega črpanja sladke vode za namakanje in suše, reka skoraj ne teče več./
Adelaide je prvo veliko mesto v razvitem svetu, ki živi v nenehnem pomanjkanju vode.
Pomanjkanje vode? A si lahko zamisliš, da ni vode kadar bi si jo zaželel?
Avstralija je menda 15. na svetu po gospodarski moči.
Pa se ji dogaja, kar se ji.
Do kdaj bomo brezbrižno in do konca neodgovorno ravnali z vodo?
Kako samoumevno nam je, da jo je dovolj...
Zakaj potem tak stok, ko jo zaradi del zaprejo za nekaj uric?
...spomnim se iz biologije, nekje v Oš...Brez vode ni življenja.
Da bi se tega večkrat spomnila...spomnili...
.ja, lepo, da imamo ta modri planet,
OdgovoriIzbrišis katerim ravnamo kot svinja z mehom.
Lepo, da imamo vodo.
Kot kri v žilah,
ki ga spreminjamo v brozgo,
eksplozivno mešanico drog, bencina, alkohola...
Lepo je, da imamo okrogli, modri planet,
ki mu uspešno luknjamo modro nebo,
da pingvini umirajo, se ledeniki topijo,
severni jeleni umirajo, ker jih požirajo klopi,
da....
Da, pohlep ljudi, ki mu ni videti konca,
čeprav je konec jasno določen.
Da, vode ni več,
vode bo preveč.
Ledeniki izginjajo,
a ledeniki se vrnejo.
Pohlep po materialnem..
Kaj je že to, če ničesar ni več?
Morda je rešitev še mogoča...
Morda se človek obrne k človeku,
morda človek poda roku človeku,
morda Darfur, Eritreja, Afrika, Murray, Darline ne bodo več...
tržnice roparjev...morda
Morda bomo pili čisto vodo,
morda se ljubili v Darfurju,
morda se goli kopali v Murrayu,
lizali čokoladni sladoled v Eritreji...
Morda.
Ah, ja. Morda...
Oh anonimni...morda bo nekoč spet
OdgovoriIzbrišireka polna življenja...in ljudi več ne bo.
Šla sem pod tuš.
Tam kjer sem prebirala o tem, je slika. Ljudje se tuširajo in obenem zbirajo vodo v škafe - to uporabljeno vodo potem uporabijo za zalivanje. Mi jo pa ne....
Lepo si napisal in nimam kaj dodat.
...hm, a si šla pod tuš??
OdgovoriIzbrišisrečna ženska...
v Darfurju nimajo tuša
in ne lovijo vode za zalivanje...
Lahko bi imeli tuš..
in zelene vrtove...
če ne bi imeli nafte...
v Darfurju...
aj aj aj zakaj take teme v tej praznični noči..
morda zaradi praznika...
Rad bi te videl...
pod tušem...
Dežuje in grmi.
OdgovoriIzbrišiMočno dežuje in veter piha. Ne bo potrebno zalivanje vrta...pri meni.
Kristusov pasijon tudi ni nekaj lepega za videti...v prazničnih dneh...
Tuš...
Videti...
...nekak tako...kdor hoče videti mora gledati s srcem?
...oh, anonimni...vem da ga imaš. srce.