V hlevu

Saj nisem bila prvič zraven.
Je bilo pa prvič, da je krava povrgla mrtvega teleta.
Pravzaprav je bila telička...

In krava...
Ne, jaz ne smem biti ob takih dogodkih zraven.
Šlo mi je na jok.
Krava jo je lizala in jaz sem si predstavljala, da ji govori...daj, zbudi se...vstani....poglej koliko hrane imam...in mleko boš dobila...daj, vstani že...
Pa je rjava lepotica ni slišala.
Pobožala sem jo...

Potem so jo odnesli.
Tako velika je bila...prevelika...

Mukanje izmučene krave se mi je zažrlo v možgane.
Stiskala sem zobe, da mi solze ne bi zalile oči.

Spogledala sva se.
Kmet je, ja.
Rad ima svoje živali. Dobro se jim godi pri njem.
- Saj veš, da nismo mogli nič.
Skotalila se je prva solza...pa druga...pa...

Predobro ga poznam, da ne bi vedela, zakaj se je obrnil stran.
- Kaj bo s kravo?

Slišala sem pogovor veterinarjev. Mogoče sem ju napačno razumela?
- Tudi ona...bo šla. Preveč je poškodovana. Ne da se ji pomagat.
Končno me je pogledal.
Njegove oči so mi povedale. Da mu je zelo hudo.

Torej obe...
- Žal mi je.
Kako zelo je podoben očetu, sem pomislila. Mojemu stricu...
Žival zanj nikoli ni bila le kup mesa in dreka.

In meni v hlevu ni nikoli smrdelo.
Smrdi mi vse kaj drugega. Pohlep, recimo. Hinavščina. Pa laž. Nakladači. Samovšečneži. Ljudje brez hrbtenice.

- Grem.
- Si vzela klobase?
Pokimam.
In si mislim...le zakaj sem si ravno danes zaželela suhih klobas...