Podgane

Včeraj je pes ujel podgano.
Lahko bi ga klicali kar podganar.
In sosedovo hišo - raj za podgane in miši.

Ta včerajšnja, je bila spet ogabno velika.
Popraskala/pogrizla?/ ga je po smrčku. Pa se ne da.
Vedno znova in znova jih zasleduje. In ujame.
In privleče skoraj na prag. In čaka pohvalo.

Imeti podgano kot hišno ljubljenko?
Niti slučajno. Raje žabo. Ali ščurka.

Zadnjič sem brala o podganah v indijski državi Mizoram.
Pojavijo se v enormnih količinah, ko cveti neka vrsta bambusa. Na vsakih 50 let.

Požrejo bambus in se lotijo še ostalih zadevščin.
Fuj...si ne morem predstavljati, da bi vsenaokoli gomazelo in opletalo s temi dolgimi repi.
Zobe pa imajo...to pa.

Matr...zobar se bliža. Mi je že slabo.

Nimam pojma kdo mi je rekel, da je podgana prebrisana.
Morda nekdo, ki jim je nastavljal strup, pa so se mu spretno izognile?

Kakorkoli že...skopala sem majhno jamo in vanjo položila podgano.
Tam, na drugi strani potoka, kjer je že precej grobov.
Pes me je gledal izza ograje in si verjetno mislil, da se mi je odtrgalo.
Da bo nekoč tudi on tam...sem pomislila....

Pa se mi ni.
Čeprav jih ne maram in se mi gnusijo...zaslužijo si svoj grobek.
Vsako živo bitje si ga.
Na misel mi pridejo kosti v Hudi jami...


Podgano si pokopala???
Saj nisi normalna...mi je rekel prijatelj med smehom.

Ej...kdaj sem pa sploh rekla, da hočem biti normalna?

No...zaradi Remyja, se je ljudem snelo. Podgane so postale hišni ljubljenčki.
Množična histerija.
Če bi pa filmček govoril o deževniku, ki bi rad postal pilot...kdo ve...




Ok, priznam...rada imam risanke.