Predmajska

Zadnji aprilski del. dan.
Nekaj pred deveto zjutraj.
City Park...ljudje čakajo, da se odpre.
Nasmehnem se. In si mislim...niste normalni.
Mar bi še spali. Ali šli v naravo.
Ne. Ljudje gredo na špancir po trgovinah.
Se oskrbet za dooolge praznične dni.
Jaoooo....

Čimprej iz tega mesta nakupov.
Ljudje skačejo čez cesto ko ovce.
Ok...prehodi so. Pa zato lahko stopiš nanj kar tako, brez da se prepričaš ali lahko?
Očitno...

To mi je bilo vedno uganka. Ali človek ne ve, da jo bo ob njegovi ignoranci - pogledati levo in desno - in moji morebitni zamišljenosti, odnesel slabše on in ne jaz, varno spravljena v avtu?
So jih tako dobro podučili, kdo ima prednost na zebri? Dobro? Ne bi rekla...

Lačna sem. Avto pa žejen.
Na črpalko pripeljem v istem trenutku z nekim gospodom. Gospodom? To bo ja.
Izkazal se je za eno napihnjeno, samovšečno moško vrečo niča.

Začne se razburjati, ker sem ga menda prehitela in ne bi smela. Ker bi lahko povzročila trk.
Začnem se smejat in mu rečem dober dan.
Še bolj ponori in reče, naj se ne norčujem.

Norčujem?
Priletel je s ceste z bogvekakšno hitrostjo, jaz pa počasi..10, 20 na uro, ker več tam niti slučajno ne gre. In on meni, da bi skoraj povzročila trk?

Umirite se gospod...vsaka jeza vam krajša življenje.
Naj utihnem, zasika.
Kot bi biku pokazal rdečo.
Pa kdo si ti, da boš meni govoril naj bom tiho?

Prikaže se črpalkar...poznava se. Največkrat se ustavim na tej črpalki.
In dobro ve, da sem ena sama prijaznost.
In da se ne drenjam...ne izzivam...ne preskakujem vrst.
Povpraša, v čem je problem.
Gospod nadere še njega...naj se ne vmešava. Gospod?

Prime me, da bi ga na gobec. Da bi že enkrat utihnil.
Eeeh ne...nima smisla. Taki nikoli ne utihnejo.

Klik, klik...rezervoar je poln.
Me prešine...kaj če bi ga zalila z nafto? Bi nehal stresat bedarije?
Nasmehnem se... si ga zamišljam, vsega smrdečega in mokrega.

Eeeh ne...nima smisla.
Je že itak dovolj kaznovan, da mora na zadnji aprilski del. dan, srečati ravno mene.

Pa lep dan vam želim...gospod