Besede

Danes bi ti spisala nekaj besed.
Tistih...divjih.
Tistih...shranjenih le zate.

Ne bom.
Ne smem.
Ampak tako rada bi.

Le zate...
Uživala sem, ko sem ti pisala.
Tebi. Od mene. Zate.
Vem, da si užival tudi ti.
Meni. Od tebe. Zame.

Znorela sem en dan.
Ne...znorela ni pravi izraz.
Postala sem žalostna.
Ne...tudi to ne bo prav.

Počutila sem se na moč neumno. Ne? Ja?
Bedno?
Izigrano?
Naivno?
Brezvezno?
Ah...ne vem več kako sem se počutila....
Niti slučajno dobro...to pač vem.

Besede namenjene tebi - so bile le zate.
Jih lahko zdaj namenim še komu? Točno te, ki so bile namenjene tebi?
Jih lahko razpošljem naokoli po svetu?

Ne bom jih, ne boj se.
Besede, ki sem jih delila s tabo...
So ostale tam. V predalu s tvojim imenom.

Pospravljam predal. Počasi. Zelo počasi...
Pospravljam besede. Počasi. Zelo počasi...

Nekega dne bodo izginile. Vse.