Bil je tak dan

Da sem šla k mojim, namesto po že 100x prekopani asfaltni cesti...ja, že spet jo kopljejo, ok...baje jo spet popravljajo...
....kar čez hrib.
Krajšnica je to...napol asfaltna...napol še vedno le pesknata...ubogi avto...

Včasih grem po tej poti...ko sem sita "udobja" civiliziranih cest.
Pa takrat, ko me zgrabi neke vrste domotožje po hribih...po zraku....po miru....po lahko primeš oblake in nihče te ne bo kregal....

Tokrat pa sem šla, ker.....

...pred precej leti, sta se dva majhna fantka igrala z vžigalicami.

Tako luštno je bilo prižigat vžigalice....in po neštetih poskusih, končno opazovat majhen ogenjček. Ki pa je zrasel v en velik ogenj.

Velik ogenj...

Požar...

Kozolec napolnjen z mrvo...hlev, poln živali...gasilci....ljudje...dveh majhnih fantkov nikjer....panika.

....kozolec toplar(topler), kjer smo se igrali, kartali in delali rove v mrvo in nas niti strašilne besede, da se v mrvi skrivajo kače, niso preplašile....je zgorel do tal in z njim vred kup kmetijskih strojev.

...iz hleva so rešili živino...hlev je pogorel na pol in zadržal ogenj, ki se je širil proti hiši.

...oba fantka so našli. skrila sta se pred ognjem v sosedov hlev.
...oba poznam. brat in bratranec.
Kljub gromozanski škodi...ne takrat in nikdar kasneje nisem slišala stare mame ali strica...ali kogarkoli drugega.....da bi jima očitali nepremišljeno igranje z vžigalicami.

Zgradili so nov hlev. Novega kozolca nikdar. Tam, kjer je stal...je zdaj travnik. In na njem se pasejo koze.

Bilo je julijsko poletje.

Spet je poletje.... le stare mame že dolgo več ni.
In stric....imel bi rojstni dan. Mami je žalostna.

In bil je tak dan. Ko sem videla kozolce.