sobota, 14. november 2009

Rad si imel...



...utrip divjih sten
in
jutranjo svetlobo pod oblaki.

Nekoga moraš imeti rad
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
- nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti
Nekoga moraš imeti rad....
(Ivan Minatti)

Žalostna sem.
A razumem. Rad si imel življenje. Živel si ga.

...všeč mi je bil tvoj nasmejan obraz
in besede brez dlake na jeziku.

Lepo potuj, Tomaž.

Ni komentarjev:

Objavite komentar