Vislice

Na vislice sem pospremila še
zadnje odtise tvojih črk.
Mučna pot je bila to.

V jarkih za cesto
so se iskrili nasmehi.
Ponujali so mi objeme
in me skušali prepričati,
da jim delam krivico.
Za tistim najinim ovinkom,
so sredi ceste poplesavali

sami nežni poljubi.

Njihovi kriki so

drveli skozi telo

in prvič mi je za hip zastal korak.

Sodniški zbor misli pa

me je strogo opomnil,

da je pot še dolga in pritožba ni mogoča.

Ko so se v daljavi kazali 

prvi obrisi

nenasitnih dotikov,

sem bila že

strašno utrujena.

Na jok mi je šlo,

ko smo se

približali 

odru

in je vame 

obtožuječe

upirala oči

pohota.

Ni dosti manjkalo,

da bi padla na kolena

in rablja prosila, 

naj se

raje 

loti mene.

Še dobro,

da so takrat 

na ogled obešanja

pritekle laži 

 puhlih obrazov

in me prepričale,

da je vrv 

prava kazen

za

izmišljeno podobo

raja.