torek, 05. maj 2009

Arsenal - Man United











1 - 3

- Park
- Ronaldo
- Ronaldo

- Van Persie

Kaj naj napišem?
Ok sem.

Prvi gol...smili se mi mladi Gibbs.
Da ti spodrsne ravno takrat, ko je nasprotni igralec v naletu proti golu...to se ti mora kot najhujša mora prikazovati še lep čas.
Čimprej pozabi, tamalček!
To bi se lahko zgodilo tudi starejšemu igralcu, z odigranimi 1000imi tekmami.

Samo dva stavka namenim Ronaldu - nogometni mojster, a zame nikoli ne bo svetovna klasa.
Svetovne klase ne padajo po tleh ob pišu vetra.

Arsenalu ne očitam nič.
Upala sem do konca. In oni so se borili do konca.

Vsem navijačem Arsenala, ki so zapustili tekmo pred zaključkom, bi pa prepovedala še kdaj priti na stadion.
Sramotno obnašanje - nevredno navijača.

Jutri je nov dan.
In v nedeljo nova tekma.
Pozabit to strašno razočaranje in it v nove zmage.
Zame so še vedno številka 1.

...ko tole pišem...razočaranje je prišlo za mano.
Ma ne...ni razočaranje...žal mi je igralcev.
Verjamem, da so imeli gromozansko željo dokazat, da niso zgolj slučajno prišli v polfinale.
Njihove sanje - priti v finale, je odločil nesrečni zdrs mladega Gibbsa. Tako mislim.
Če...ne, ne bom o čejih.

Aha...še to...
Van Persie - pohvala, ker je malemu dal moralno podporo, ko je bil ta na robu joka.

"The game was over before it started. That is hard to swallow." A.W.
Res je...

Ni komentarjev:

Objavite komentar