Enako je.
Še vedno.
Postanek na vrhu stopnic.
Oči begajo.
In ko najdejo...
Preplavi me neizmerna toplina.
V glasni množici slišim svoje srce.
Tako zelo razbija...
In vedno se vprašam...koliko let že?
Tistih nekaj hipov, ki me ločijo od tebe. Ne obstajam.
Izgine vrveča množica.
V glavi pa buči sreča. Da si tam.
Še vedno.
Oči.
V njih ujeto neznansko veselje.
Za take poglede se odpovem tudi soncu.
Nasmeh.
Takega hraniš le zame. Vem.
Objem.
Ponuja. Pomirja.
Obstala bi v njem.
Besede.
Preplet misli.
Slap energij.
Rada imam te trenutke.
Shranim vsako kapljo časa.
Shranim vsako nagajivost.
Tvoja skrb zame je tako samoumevna. Nezlagana.
Tako zelo uživam v njej.
Veš...
Ti si.
Si!
Nekdo, ki ne bo nikoli izginil.
Si!
Prijatelj.
Prekleto...kako zelo sovražim slovo. Še vedno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar