Ko se te dotakne...

Mučim se že dva dni.
Da predelam dva različna a obenem tako zelo podobna dogodka.
Da ju zapišem, tako kot ju premlevam.
Slabo mi gre...

---------Prvi
Prijatelj me je prosil, če ga peljem k njegovi sestri.
Izgubila je moža v nesreči pri delu. Bil je delavec kamniške smodnišnice.
Zelo jo je prizadelo. Življenje ni imelo več pravega smisla.

Nisem spraševala podrobnosti. Le vem, da se je zdravila.
In zdaj je po dolgem času spet stopila v svoj dom.
Na lepem kraju je.

Ko sva prišla k njej...
Šlo mi je na jok.
Pomislila sem... pred menoj je - ne prispodoba kupčka nesreče - pred menoj je kup nesreče.

Ko je življenje vredno...nič.
Ko ti ni mar...ničesar.
Ko ti je vseeno.
Si res tak, ko ti je vseeno za vse?

Bilo mi je hudo.
Kako človeku povedati...pokazati...da je treba naprej?
Kako pomagati?

Vse besede so mi bile preplehke.
Kdo sem jaz, da ji bom tupila, kako bo še vse ok?
Pojma nimam, kaj je to trpljenje.
Vse moje bolečine so naenkrat izgubile ostrino. Postale so nič.
Matr...pa jaz sem srečen človek!

Kar streslo me je.
Moram res videti tako zelo nesrečnega človeka...da se zavem svoje lastne sreče?

//////
- Ne reci nič.
- Ne bom.

Ko sva se vračala nazaj, se mi je zdelo, da bi lahko silnost najinih čustev, razbila vsa stekla na avtu.

In če kdo...potem si ti, moj dragi prijatelj, tisti...ki bo sestri pokazal.
Da bo sreča tudi zanjo še sijala.

Pa...tudi jaz sem tukaj, a je prav?