nedelja, 03. maj 2009

Dišeče jutro

Ura, ko večina še spi.
Jutro se prebuja.

Vozim se po prazni cesti.
Z obeh strani njive in travniki, da jim ne vidiš konca.
Kako z lahkoto bi pohodila gas...in drvela.
Pa ne gre. Ne, sploh nočem.
Tako zelo paše ta počasna vožnja...

Na travniku zagledam dve srni.
Majhni sta. Morda pa je le trava tako zelo visoka?
Malo naprej, na drugi strani ceste, se paseta še dve.
Prešine me...že dolgo nisem videla srn. Zakaj ravno danes?
Kar nekak toplo mi postane. Rada imam živali.

Prvi semafor...naletim na rdečo.
Pogled mi uide na desno.
Ne vem zakaj vedno, ko se peljem mimo, pogledam tisti črn madež na asfaltu.
Tam je pred časom gorel kombi.

Do drugega semaforja ni daleč. Nikogar ne srečam.
Ljudje spijo...pomislim.
In v istem hipu...spiš tudi ti?

Zelena me zbudi...minutka in sem pri tretjem semaforju.
Spet rdeča, le da tokrat ne bom zavila levo ampak desno.
Kolikokrat sem se že vprašala...ali je prav tako ali drugače?

Ne sanjaj...zelena je.
In moja vožnja še vedno...umirjena.

Odkar prijatelja ni več, se ne maram vozit po tej cesti.
Delal je v trgovini, ki stoji ob njej.
In zdaj me opominja, vsakič ko grem mimo...da ga ni več.

Redki avtomobili.
In zeleni val.
Ne paše mi.
Rada bi počasneje.

Pogledam na uro.
Ravno prav.
Skoraj bi zaprla oči.
Pogoltnem slino.
Samo še malo...

Vstopim.
Kako zelo diši...

Makovo in sladko skutino piroško bi.
In eno francosko štruco.
In čokoladni buhtelj.
In...

Nehaj, dovolj bo...ustavljam sama sebe.

Tako zelo je dišalo v avtu.
Še sanja se ti ne...kako bi vse to z užitkom delila s tabo.


Ni komentarjev:

Objavite komentar