Štorklje

Štorklje so tudi letos zasedle svoje gnezdo.
Ne vem, če vsako leto prileti isti par. Naj bi bile navezane na gnezdo in vedno istega partnerja, ni pa to pravilo. So enako "nemonogamne" kot ljudje.

Kakorkoli, isti par ali ne, vsako leto ves čas, popravljata in dograjujeta gnezdo.  To je res gromozansko, predvsem pa globoko. Mladiči se iz njega vidijo prav vsako leto šele, ko res zrastejo.
/sicer so gnezda v premeru lahko velika tudi 2m, v globino pa kar 3/

Kaj vse ne prinesejo v kljunu...

Štorklje nimajo sirinksa( zool. organ ptic ob prehodu sapnika v oba dušnika, s katerim se tvorijo glasovi; spodnji grgavec) in so zato neme. Sporazumevajo se tako, da klopotajo s kljuni."
Takrat svoj vrat zvijajo v najbolj nore poze in klopotajo, da preglasijo še tako glasne avtomobile.

 V začetku junija se pokažejo mladiči. Takrat so že tako veliki, da začneta oba starša naenkrat zapuščati gnezdo, prej je vedno eden z njimi. Ti so nenasitni, kar naprej lačni. Izmenjaje jim nosita hrano in vodo. To natakajo/pretakajo iz kljuna v kljun.
Ko je hrana v igri, bratska ljubezen odpove. Vsaj dve leti, kar jih spremljam, je bil vedno en mladič manjši od ostalih dveh, ki sta se vedno cufala za hrano. A na koncu, odletijo vsi.

Mlade štorklje se morajo naučiti leteti.
Od prvih smešnih poskusov poskakovanja(bolj stopicljanja) po gnezdu, do odleta iz njega, je razmeroma kratka pot.
Morda tudi zato, ker čas njihovega odletanja sovpada s poletno vročino - v gnezdu jim je vroče, kaj kmalu ugotovijo, da je razširjanje kril neke vrste hlajenje.
A vseeno, za prvi pravi izlet iz gnezda, potrebujejo veliko vaje. In poguma, bi rekla.
Žal sem vedno zamudila njihove prve polete. So me pa neštetokrat prevarale - s čedalje pogumnejšim poskakovanjem - da sem govorila, evo, zdej bo odletela.
Sračkanja se naučijo zelo zgodaj - stopijo na rob gnezda z ritjo proti tlom in v velikem loku pošljejo izstrelek. Streha je zato vsa bela.

Njihove poskuse letanja, si lahko ogledaš tukaj