Kmalu bo
meso!
Po vsem
garanju v desku se je nemalokrat zgodilo, da je prišel
Koprivc iz gostilne in se zapičil v kakšen tekst, kaj
popravil in kaj dodal. Moj sourednik deska Stres, s katerim
sva se tedensko izmenjavala popoldne in ponoči, ga je ob
taki priložnosti kar na kratko nagnal:
»Ma kaj
je, Jak? Ni bilo dobro vino v oštariji? Al si si ga naložu
preveč, da ga zdej komaj nosiš? Pejd no proč! Tukej
delamo, ne popivamo. Mi bomo popivali potli, k bomo svoje
naredli. No, kar pojdi v svojo sobo, pa mir dej, če hočeš,
da ti bomo cajteng naredli.«
Jasno, da
po takšnih dogodkih Koprivc ni imel več avtoritete. Pač pa
se je na seji uredniškega odbora pritoževal, češ da se
sploh ne upa več priti v desk, da ga grdo gledamo, toliko da
ga ne naženemo.
Sam sem
skušal obdržati spoštljiv odnos do njega, kajti končno je
bil moj glavni šef. A precej čuden patron. Nikomur ni hotel
dati roke, ker se je bal bacilov. Kljuke je odpiral s
komolcem, neprestano si je umival roke v svojem posebnem
stranišču. Nosil je dežnik tudi ob lepem vremenu. In ob
vsej tej previdnosti je nekoč dosti pozneje hudo zbolel ob
partijskem obisku v Španiji. Menda je dobil neki čuden
virus.
Nekoč smo
na uredniški seji sklenili, da ne bomo več dajali podobnih
naslovov: Meso bo kmalu. Že jutri pralni praški. Itd. Ker
ne jutri ne kmalu ni bilo ne mesa ne pralnih praškov ne kave
in podobnega. Bili smo v času velikega pomanjkanja. Potem so
bralci besno klicali Delo in zmerjali glavnega in odgovornega
urednika, kaj pišemo laži. Dobivali smo tudi pisne
proteste.
S tem sem
se močno strinjal, ker objektivno gledano smo s takšnimi
naslovi bralce vlekli za nos. Končno nismo mi odgovorni za
pomanjkanje mesa in vsega drugega. V člankih pa je treba
točno napisati: komite za informiranje obljublja, da bo
kmalu meso. Tanjug poroča, da bodo jutri pralni praški. Naj
se ve, kdo obljublja v prazno.
Koprivc je
zahteval, da se ta dogovor zapiše v zapisnik uredniške
seje.
Naslednji
dan smo v desku obupano iskali naslov za petnajst vrstic dolg
enokolonec, ki je po Tanjugu sporočal, da bo kmalu dovolj
mesa. Redaktor Igor Žitnik si je belil glavo in potem mi je
porinil članek čez mizo, češ da ne izumi nobenega
naslova, razen da bo meso kmalu. Skupaj sva si razbijala
glavo in končno dala neki naslov, ki ni imel nobene zveze z
vestičko. Kaj se hoče. Tak je dogovor.
Zvečer je
prikorakal v desk Koprivc in malo pogledal fotokopije strani.
Tole je pa
slab naslov, mi je rekel.
Drugega se
ne domislimo, sem mu odvrnil. Lahko nam pa pomagate in
najdete boljšega. Z Žitnikom sva se mučila celo uro.
Najprej on, potem oba, pa nič.
Jak je
petnajst minut buljil v vestičko, podpiral si je glavo,
potil krvav pot in na koncu rekel:
Res ne gre
drugače. Kmalu dovolj mesa. Drugega ni mogoče narediti.
Naslov mora biti vseeno privlačen.
Toda
dogovorili smo se... sem zajecljal.
Vseeno, je
rekel Jak. Naredimo izjemo.
Naslednji
dan sem vložil pismeno pritožbo na uredniški odbor. Ker
smo se dogovorili, da takšnih naslovov ne bomo dajali.
Takoj
naslednji dan pa pride glavni urednik v desk in mi zbija
avtoriteto tako, da sam prvi krši sprejeti dogovor. To pa
presega vse meje!
Stvar je
bila obravnavana šele v ponedeljek, ko sem bil nočni
urednik. Stres, ki je bil na seji, mi je povedal, da je Jak
zaradi pritožbe čisto ponorel. Vzel je svinčnik in ga
vrgel ob tla ter rjul, da bi bil rad bolj državotvoren kot
on.
Vi ste
ravno prav žleht
Z ženo sva
nakupovala v Astrini veleblagovnici na Titovi, ko naju je na
poti v avto srečal generalni RTV in predsednik Društva
novinarjev Slovenije Božo Kovač. Povabil naju je v Astrin
bife na sok ali kavico, saj je znan kot izrazit borec proti
alkoholizmu.
Prav
radoveden sem bil, o čem bi se rad pogovoril z menoj.
Poznala sva se že dolgo, saj je bil moj glavni urednik pri
Dnevniku. Božo je začel kar naravnost.
Rekel mi
je, ali bi šel za odgovornega urednika Pavlihe. S tem, da bi čez leto dni, ko bo šel v pokoj sedanji šef Ludvik Burger,
prevzel tudi direktorstvo in glavno uredništvo Pavlihe.
Njegov argument je bil takšen:
»Vi ste
dober novinar, to ste dokazali v Sarajevu, pa tudi zdaj v
Delu. Sposobni ste, pa tudi ravno dovolj žleht in pikri, pa
smisel za humor imate.«
Odgovoril
sem mu, da sem ravno dovolj sit slovenskega novinarstva, da
sem začel razmišljati, kam bi odšel v novo službo. Prav
rad sprejmem njegovo ponudbo.
Rekel mi
je, da se ne mudi, zdaj mi je samo vsadil črva v koleno, kot
bi temu rekel najin skupni znanec Špazzapan. Naj lepo v miru
razmislim in ko bo stvar aktualna, me bo poklical.
Povedal sem
mu, da sem pred letom dni že hotel v Pavliho, vendar me
Koprivc ni pustil. Pričakuje naj, da mu bo Jak delal hude
težave. A Božo je rekel, da vse ve in naj si ne delam sivih
las zaradi tega, bo že on uredil.
Zadeva mi
je bila všeč. Bil sem sit Dela, Koprivca in Dolničarja in
tlake v desku. Vmes med menoj in Koprivcem je bil še
odgovorni urednik Boris Dolničar, naiven fant, ki ni bil
niti senca današnjega ostrega radijskega komentatorja. Kadar
je kaj rekel na seji, mu je pomočnik glavnega urednika Poč
rekel:
»Dej,
Pišuka, tih bod!«
In Boris je
umolknil in naredil, kar so mu ukazali. Sicer je bil zasebno
pošten in sploh ne slab fant. Se je pa vsaki stvari čudil z
odprtimi usti:
»Uh,
pišuka, a res?«
Zato smo ga
med seboj klicali Pišuka. Vendar nikoli ni bil takšna
pišuka, da ne bi vedel, da bo naredil kariero le, če bo
trdno na partijski strani, naj mu ukažejo karkoli. Očitno
pozneje, ko je prišel na radio, ni bilo nikogar več, ki bi
mu rekel »Dej, Pišuka, tih bod!« in fant se je razgovoril
v spretnega radijskega komentatorja.
3.B. Novak - PAVLIHOVA FRAČA - Bil naj bi žagar, Novo trčenje
2. B. Novak - PAVLIHOVA FRAČA - Nagrada Tomšičevega sklada, Spopad z Mahkoto
1. B. Novak - PAVLIHOVA FRAČA - Teleksova uvertura
Ni komentarjev:
Objavite komentar