Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA

"....je napeto poročilo o tem, kako so odžagali odgovornega urednika Pavlihe Bogdana Novaka. Napisano je kot feljton na podlagi mnogih dokumentov. Pred bralcem se razkrije zakulisje politike in novinarstva, ki sta usodno prepletena s komunističnim enoumjem in nasiljem nad svobodo javne besede. Novak je imel še srečo, ker je svojo neposlušnost partiji plačal samo z izgubo kariere. Včasih bi se mu godilo drugače, saj mu je eden od tistih, ki so ga odstranjevali, celo zagrozil, da bi se mu leta 48 zgodilo še kaj drugega! Avtor, znan po svoji kritičnosti, se ni ustrašil uporabiti pravih imen in priimkov."
Magnolija
Ljubljana, 1991

Teleksova uvertura
Z novim letom 1979 sem nastopil službo v Teleksu. Pravkar sem bil prišel iz Sarajeva, kjer sem živel štiri leta in pol kot dopisnik Dela. Od tam sem precej sodeloval z glavnim in odgovornim urednikom Teleksa Juretom Apihom. Za Teleks sem pisal zanimivosti iz BiH, zakuhal sem polemiko s Tofom in Jolko Milič, pa eno okoli sarajevske olimpiade, ki sem jo odločno branil, česar me še danes ni sram.
Ko premišljujem za nazaj, mi ni jasno, ali sem bil že na začetku kukavičje jajce (beri pravoveren komunist), ki so ga drugi namenoma podtaknili Apihu, ali pa me je Apih sam od sebe želel v uredništvu. Toda na začetku leta 1979 sem že bil v Ljubljani kot namestnik glavnega in odgovornega urednika Teleksa.

Že prvi teden sem se hotel dokazati. Ker ni bilo redakcijskega uvodnika, sem se usedel za pisalni stroj in drrrr... napisal tipkano stran in pol z naslovom Pogubna injekcija za birokrate. Kot spreten redaktor (pred Sarajevom sem bil dve leti redaktor v Dnevnikovem desku) sem priredil pogovor s predsedujočim predsedstva CK ZKJ Brankom Mikuličem. Ampak tako, da sem citiral po njem prvi odstavek, ves naslednji tekst pa je bil videti kot modro in ostro razmišljanje uredništva o funkcionarjih, ki takoj, ko pridejo do kakšne funkcije, velike ali majhne, zaidejo v nevarnost, da se prelevijo v birokrate, liderje in tehnokrate. Okoli takšnega funkcionarja se zbirajo sateliti, ki s prilizovanjem ali drugače lovijo v kalnih vodah osebne, premoženjske in politične koristi. Nezreli funkcionarji v laskanju teh obletavajočih vešč vidijo svojo moč, izjemnost, veličino in nezamenljivost.
Posamezniki in skupine so si tako nemalokrat kot "večni in nezamenljivi" voditelji prisvajali pooblastila in odgovornosti posameznih delov družbenega sistema. Dušili so pluralizem interesov, vladali v imenu delavskega razreda... potem sem še opozoril na Titovo misel, ki kritizira kabinetno vodenje. Tito je zahteval, da morajo politiki iz svojih pisarn in politično delovati med množicami.

Tako! Driiink! sem izvlekel uvodnik iz pisalnega stroja in ga ponudil Apihu. Takrat sva bila oba z Apihom prepričana komunista, ki sva hotela spreminjati svet v okviru partije. Apih je sicer že o marsičem dvomil, jaz pa sem bil prišel iz Bosne in Hercegovine kot skrajno levo usmerjen komunist. Že pokojni Gorjup se mi je nekoč režal: Vi ste pa še bolj levičarski kot Branko Mikulič!
Apih je torej gledal tisti tekst in ker je vedel, da so vse besede prepesnitev Mikuličevega intervjuja v Komunistu, je okleval, ali naj to sploh objavi, da ne bi delal listu sramote. Apih je rabil provokacije, ki so prinašale bralce. Kot komunist pa je bil dvomljivec, ki skuša misliti s svojo glavo. Kaj bi torej z izvlečkom iz uradnega pogovora z zveznim partijskim šefom Mikuličem?
Sezul si je čevlje in po stari navadi, kadar je o čem razmišljal, si je dal roke na hrbet in se v nogavicah sprehajal po debeli preprogi, ki jo je imel v svoji pisarni v vrhnjem nadstropju Tomšičeve 1. Mislim, da je premagala dobra volja. Apih mi ni hotel jemati veselja s tem, da bi mi zavrnil že kar prvi članek. Ali pa je zaslutil, da je tako napisan uvodnik lahko provokacija, ker gre za oster napad na elitizem birokracije, ki vodi partijo in državo tudi v Sloveniji?
Sam sem poznal samo bosansko-hercegovske partijske razmere. Apih pa je poznal slovenske in tudi zvezne. Imel je veliko prijateljev in informatorjev po vsej državi. Pa tudi tiskarna je čakala na uvodnik, ki bi ga morali oddati že včeraj. In Apih je pokimal in si obul čevlje.

Komaj je Teleks izšel, je bila že seja CK ZKS (8. 1. 1979). Na njej je sekretar predsedstva CK ZKS Franc Šetinc govoril o načelu demokratičnega vodenja in ob tem ostro napadel Teleksov uvodnik:
»Sodeč po odmevih, je prišlo tudi do nekaterih negativnih pojavov, primerov improvizacije, površnosti, bučnega radikalizma oziroma podobnega pomodarstva, ki hote ali nehote zastira pogled na prave probleme. Neredko se pojavljajo tudi razprave o nebistvenem, recimo o kolektivnem vodenju kot tehniki, namesto vsebini. Nekateri razpravljajo o kolektivnem vodenju, kot da smo šele povsem na začetku, kot da še nimamo prav nobenih izkušenj. Brali smo celo uvodnik, ki je pisal o nevarnostih, da se funkcionarji prelevijo v birokrate, okoli katerih se zbirajo sateliti, ki s prilizovanjem in drugače lovijo v kalnih vodah svoje osebne, premoženjske in politične koristi. Ni rečeno, da smo v naši družbi že povsem imuni proti nevarnosti takšnih in podobnih popačkov življenja, toda odločno moramo zavrniti vsakršno pavšaliziranje in posploševanje kot napad na ljudi in kot vnaprejšnje nezaupanje funkcionarjem sploh.«

Če mačku na rep stopiš, zacvili. Pa ravno okoli Šetinca so frčali takšni sateliti – Koprivc, Šlamberger – ki so iskali čisto osebne koristi in kariero.
To potrjuje dejstvo, da je takoj nato Koprivc očital Apihu, le kaj se gre s tem uvodnikom. Apih mu je lepo povedal, da je uvodnik sestavljen iz samih Mikuličevih besed in naj se Šetinc spusti v polemiko s svojim zveznim šefom Mikuličem.
Končno velja demokratični centralizem: Mikulič je po partijski liniji nadrejen Šetincu. Ali pa ima Šetinc kaj proti Mikuliču?
Koprivc je takoj po posebnem tajnem telefonu sporočil Šetincu, da je prezrl z najbolj drobnimi črkami natisnjeno opombo pod črto, da gre za izključno Mikuličeve besede, ne pa za napad Teleksovega urednštva.
Kakor je bilo razvidno iz tega pogovora pri Koprivcu, je Šetinc prebral uvodnik, padla mu je tema na oči in hitel je polemizirat z njim, ne da bi opazil drobno opombo, da gre za izvlečke iz Mikuliča. Pozneje je Koprivcu dejal, da to ni bila fer poteza. Poleg tega pa tudi ni vseeno, kaj izbereš iz nekega intervjuja, gre za iztrgane citate, ki dobijo nov pomen... in podobne floskule, ki ti jih takle večni in nezamenljivi funkcionar nasuje cel koš v sekundi.
Tako sem prvič trčil s Koprivcem in Šetincem, v rdeči tandem.