Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA

Bil naj bi žagar

Vmes sem imel še druge spore in spopade. Na partijski seji osnovne organizacije TOZD Časopisi sem napadel sodelovanje Rupla s Teleksom. V uredništvu smo bili že na moč nezadovoljni z dejstvom, da se je Apih pri urejanju časopisa vedno bolj opiral na zunanje sodelavce. Povedal sem, da mi ni všeč Ruplova trditev v njegovi rubriki TO MORATE..., češ da je bilo v meščanski družbi prejšnjega stoletja več svobode kot danes. Imel je še nekaj takih stavkov, s katerimi se nisem strinjal in sem to tudi povedal. Tudi mi ni bilo všeč, da je Apih poslal Rupla delat pogovor z Vidmarjem, saj sta si bila stara nasprotnika, zato je seveda prišlo do napetosti in do nejevolje po objavi pogovora.
Ko danes gledam nazaj, seveda vidim, da sem bil kronan osel. Komunist, ki je živel v vati ideologije, ne da bi se mi kaj dosti sanjalo o tem, kakšno je življenje v resnici. Pokvarjen pa le nisem bil.

Nezadovoljen s tem, da ne morem imeti ob tako močni osebnosti, kot je bil Apih, nobenega vpliva na uredniško politiko Teleksa, sem se prijavil na oglas za odgovornega urednika Pavlihe. Za to je izvedel glavni urednik Dela Jak Koprivc in me poklical k sebi.
Najprej me je prijateljsko povprašal, kako in kaj v Teleksu. Opozarjal me je na politične napake Jureta Apiha. Odkritosrčno sem mu povedal, da na uredniško politiko nimam vpliva in da grem zato drugam.
Jak je z jezo v glasu rekel, da so me prav zaradi tega dali v Teleks, da bi vplival na uredniško politiko. Da sem zadnjič na partijski seji dobro začel. Moram vzdržati, saj Apih ne bo dolgo, potem pa...
Zaradi tega sem na začetku zapisal, da ne vem, ali nisem bil že od vsega začetka kukavičje jajce, podtaknjeno Apihu.
"Jok, za to, da bi jaz žagal Apiha, se pa ne pustim izkoristiti," sem odločno protestiral.
Jak je rekel, naj premislim, nikar naj se ne zaletim na vrat na nos v Pavliho.
Takoj sem povedal Apihu, kaj mi je dejal Jak in kaj sem mu odgovoril. Apihu je bilo že jasno, da ga bodo slej ko prej odžagali, ker so bili v politiki vedno bolj nezadovoljni z njim.

Mene je čez čas Koprivc znova poklical k sebi in mi odločno rekel, da v takšno gangstersko hišo, kakršna je Pavliha, mi ne bo dovolil oditi. Da me je škoda. Poleg tega bi bilo nemoralno: pravkar smo vam dali družbeno stanovanje, zdaj ga boste vzeli in odšli. Ne in ne!
To je bilo res. Dobil sem družbeno stanovanje pred nekaj meseci. Pravno formalno sem imel dovolj let službe, pa tudi dovolj dolgo sem bil v Delu, da bi lahko mirno odkorakal s stanovanjem v drugo službo. A ko sem potreboval stanovanje, mi je Delo pomagalo.
Kaj pa naj storim? V Teleksu ne bom ostal, sem vztrajal.
Prišli boste za šefa deska, je rekel Koprivc.


Novo trčenje

Tako sva se domenila. Septembra sem bil že v centralni redakciji, ki ji v delovnem jeziku rečemo desk. V bistvu je to uredništvo, v katerem za veliko mizo urejajo dnevne novice.
Mislil sem, da je to čast, v resnici je le kazenski bataljon, v katerem vsakogar spremenijo v rutinerja. Vsakdanja živčna vojna te zakrni. Napetosti se vrstijo. Stresi. Je Dolanc po funkciji omenjen pred generalom Mamulo, Titovim pribočnikom? Šetinčev govor pride pred šesto, ko zaključujemo prvo redakcijo? Ali ga bomo čakali do osmih in zamudili v tiskarni? Je tale naslov dovolj pravoveren, da ne bo Popit po tajnem telefonu nahrulil Koprivca, on pa mene? Samo nobene nacionalnosti v naslov! Mater! Šetinčev govor še zdaj ni prišel po Tanjugu, že eno uro zamuja. Pa še prevesti ga je treba, krajšati in postaviti. Mi bomo pa krivi, če govora jutri ne bo v prvi izdaji, ki jo kurir razvozi z avtomobilom takoj, ko izbruha tiskarski stroj prve izvode. Razvažal jih je okoli 45 politikom. In če je bilo kaj narobe, so ponoči klicali Koprivca, Koprivc pa nočnega urednika deska. In potem je sledila masaža na seji prihodnjega dne.

Policija je v hiši. Nekdo je v prvi izdaji prečrtal Jugoslavijo v vremenski napovedi. Hudiča! Enega čisto po nedolžnem zaprejo. Tehnični urednik Frš dokazuje, da se mu je prekrižana črta, ki je lepljiva, oprijela valjčka, s katerim na koncu povalja stran. Ko je valjal čez vremensko napoved, se je nalepila čez Jugoslavijo. Policija ne verjame. Preveč naključij. Še sanja se vam ne, fantje, kako perfiden je notranji sovražnik. Vse dela tako, da je videti kot naključje.

Nočna dežurstva. Dežurstvo 24 ur na dan, mesec za mesecem. Tito umira. Že leta ima glavni urednik v posebnem sefu spravljena zrcala, tehnični načrt za posebno izdajo ob Titovi smrti. Mnogi govori so že napisani in spravljeni v sefih. Izbrane slike in članki. Treba bo samo zmetati skupaj. Ko bo Tanjug sporočil novico o smrti, je treba zbobnati urednike po telefonu po določenem vrstnem redu.

Paziti bo treba. Tito umre popoldne. Vsa panika je bila odveč. Zdaj pa pazite, da ne bo kot pri posebni izdaji za Kardeljem. Ko je pisalo, da je imel rad sobarice, namesto soborce. Jajca bom utrgal tistemu, ki mi bo zasral stvar. Na robu izčrpanosti smo. Če bi Tito umiral še kakšen mesec, bi prej pocrkali mi. Norišnica je v tiskarni, norišnica v uredništvu. V nekem tekstu o Titu odkrijem vmes nerazumljiv stavek: in potem se je usedel v limuzino fiat in odpeljal v Moskvo. Panika. Preiskave.

Borut Čontala, moj pomočnik, čaka na tekste. Od nikoder jih ni. Vmes napiše zajebancijo na delo v desku, ki ga primerja z Dantejevim peklom. Smejimo se, vendar Čontija posvarim, naj tega ne pošilja v stavnico. Ampak Čonti naredi točno to.
Iz mašine prileti postavljen tekst na velikih črkah ravno tedaj, ko direktor tiskarne vodi po hiši neko delegacijo. Gledajo, kaj je to. Besedilo, postavljeno v centimetrskih črkah. Tudi stavci so uživali, ko so postavljali besedilo. Sabotaža! Tito je umrl, tu se pa zajebavajo. Policijo! Čonti je ves zelen. Komaj sem pomiril tiskarno, da ni gnala novega hudiča na križ. Prihodnji dan mi vrnejo postavljeni tekst in izvirnik.

Popoldne in zvečer živčna vojna, potem za šank v Komunin bife, na koncu pa k Mikliču v PEN klub. Denarja je na pretek. Prihodnji dan pa naprej. Vse po istem kopitu.
Delo mi je načenjalo živce. Ko bi me vsaj pustili delati. Cel kup ovčarjev je bilo nad mano. Odgovorni urednik Dolničar. Pomočnik glavnega urednika Miro Poč. In glavni urednik Jak Koprivc. A začnimo od začetka.

Tisti teden, ko bi moral priti za šefa deska, sem prišel ob svojo rubriko v reviji Stop. V Stopu sem namreč objavljal aforizme in vice v rubriki B. Novak pod razno. Med drugim sem objavil tudi tri na alkoholizem. Enega, da bodo ulico Moše Pijadeja preimenovali v Rugljevo nabrežje. Drugega, da sem postal alkoholik zaradi avtobusov, ki ustavljajo pred Pošto. Tečem k Pošti za šestico, pa se odpelje. Ta čas se nabere avtobusov do Ria in prav tam je šestica. Tečem tja, pa mi odpelje. Kaj bi, utrujen zavijem na požirek v Rio. Tako sem postal pijanec.
Tretji je bil:
"Radio Erevan smo vprašali: kaj naj storimo z našim generalnim direktorjem, ki je kronični alkoholik? Odgovorili so nam: kupite mu steklenico vodke."

Ravno tisti teden je imel naš direktor Ante Mahkota, ki je medtem napredoval v direktorja ČGP Delo, hude težave s pijačo. In pil je vodko.
Spet sem moral h Koprivcu na pranje glave. Obtožil me je, češ da leti ta aforizem na Anteja. Zdaj sem raztrobil vsemu svetu, da je naš generalni alkoholik. In Koprivca kličejo ugledni tovariši in mu pravijo: še v lastnem časopisu se norčujejo iz tebe in tvojih ljudi. Kaj nimaš nobene avtoritete?
Rekel sem mu, da vic ne leti na Anteja. Da gre za stare aforizme, ki so bili že objavljeni v Pavlihi v letih 65/68. Med drugim sem takrat objavil tudi tega:
"Od vratarja do generalnega nikogar ni doma. Zgled jim generalni da."
A je to tudi na Anteja? A zdaj ne smem več pisati aforizmov na generalnega, ker je Ante generalni?

Ne! Koprivc je zatrjeval, da sem hudoben, da je to pokvarjena hudobija, norčevati se iz hudo bolnega človeka. In da zdaj dvomi, ali sem sploh primeren za šefa deska.
Rekel sem mu, naj se to sam odloči. Jaz trdim, da ne gre za Anteja, ker tudi sam rad spijem kozarček ali dva, ampak gre za generalni vic. Niti vedel nisem, da Ante pije vodko, ker se ne družim z njim. Vodka je prišla zato, ker gre za radio Erevan, kjer je vodka nacionalna pijača, poleg tega pa jo pijeta tudi tehnični urednik Dnevnika in Teleksa, ki prisegata, da je vodka najboljša pijača.
Koprivc me je masiral dobre pol ure, preden me je odpustil. Idiotsko! Preneumno, če ne bi bilo res.

V ponedeljek sem nastopil novo delovno dolžnost v desku. Delo se je začelo z uredniško sejo ob 13. uri. Na njej me je Koprivc spet srdito napadel, češ da sem ta vic napisal na Anteja in da on ne more zaupati človeku s tako nizkimi moralnimi načeli.
Češ da sem se s tem maščeval Anteju, ker sva imela neki spor okoli Teleksa.
To zvezo sem gladko zanikal in povedal, da mi je Ante pred davnimi leti v Splitu celo rešil življenje, ko me je vročinska kap. Ves dan smo se sončili na ladji, nekaj malega popili, ker takrat še nisem bil takšen pivec kot danes, nisem se pa kopal, da bi se osvežil. Tako sem se nenadoma zgrudil in Ante me je obdržal pri sebi z masažo prsnega koša in z umetnim dihanjem. Že zato ne bi mogel tega vica napisati osebno nanj. Nekaj drugega je spor, ki sva ga imela okoli Komunista. Kadar gre za službo, ne poznam prijateljev. Takrat mora biti vse po predpisih. Če pa Koprivc meni, da nisem za šefa deska, naj to kar pove, kajti sam sem hotel v Pavliho in še vedno lahko grem. Se nič ne trgam za to službo, vzel sem jo iz hvaležnosti, ker mi je Delo dalo stanovanje. S takšno hipoteko Koprivčevega nezaupanja pač ne morem delati kot šef deska, saj me bo nenehno sumničil, da mu bom kaj podtaknil. Za vsako napako in spodrsljaj bo govoril, da je bilo to nalašč.

Zdaj se je nekaj urednikov potegnilo zame, ker je bila stvar le preneumna. Le Fras je pritegnil Koprivcu in začel cinično namigovati na nastajanje lobija v uredništvu, kajti zunanjepolitični urednik je bil moj brat Andrej.
Koprivc se je potegnil nazaj. Mislim, da sploh ni imel resnega namena, da me ne bi imenoval za šefa deska, ampak se je igral staro stalinistično igrico: v človeku je treba obuditi občutek krivde, da ti bo potem bolj hvaležen za milost.
Ampak pri meni in sošefu Franciju Stresu se je pošteno uštel.

1. Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA
2. Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA