Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA

Nagrada Tomšičevega sklada
Maja 1979 sem dobil nagrado Tomšičevega sklada za uspešno delo, s katerim sem se uveljavil kot dopisnik Dela v Sarajevu. To je bila zelo šaljiva zgodba. Dobil sem jo, čeprav nisem bil član Društva novinarjev Slovenije, po statutu pa jo lahko dobijo samo člani.
V Sarajevu so namreč zahtevali, da se moram izpisati iz slovenskega društva in se vpisati v Društvo novinarjev BiH. Neki člen zveznega statuta je določal, da moraš biti član tistega društva, na katerega ozemlju delaš. To pa zato, ker so recimo beograjski dopisniki pisali ostro o BiH, ko pa so jih hoteli politično kaznovati v Sarajevu, so se jim smejali: mi smo člani srbskega društva. Enako hrvaški dopisniki. V matični domovini pa so seveda imeli za svoje kritično pisanje vso podporo. Zdaj so po novih določilih statuta morali vsi dopisniki iz Sarajeva biti člani bosansko-hercegovskega društva.
Meni pa se je zdelo to prebedasto. Brata, ki je bil dopisnik v Parizu, niso črtali iz slovenskega društva, kot so mene, pa tudi v francosko združenje se mu ni bilo treba včlaniti. Bil sem Slovenec, pisal sem v slovenskem jeziku za slovenske časopise, torej sem slovenski novinar.

Zaradi tega sem se pisno pritožil na društvo v BiH, na slovensko društvo in na zvezno združenje. Predlagal sem, naj bi društvena pravila spremenili vsaj tako, da bi lahko bil član obeh društev, kakor je lahko na primer znanstvenik član več akademij. Mitja Gorjup, ki je bil tedaj zvezni predsednik, mi je ob priliki zasebno dejal, da zdaj ni pravi čas za obravnavo mojega vprašanja. Predsednik društva BiH pa mi je na vprašanje, kdaj mi bo kaj odgovoril na pritožbo, dejal, da jo je izgubil in naj jo spišem še enkrat.
Pa sem napisal še enkrat: da izstopam iz društva v BiH in iz jugoslovanske zveze, ker se ne strinjam s tem, da ne morem biti član Društva novinarjev Slovenije. Slovenci so me namreč preprosto črtali iz svojega društva.

Ko sem odhajal iz Sarajeva, sta tamkajšnji sekretariat za informacije obiskala glavni urednik Dela Jak Koprivc in urednik notranje politike Vlado Šlamberger. V sekretariatu so me zelo hvalili in so me predlagali za Tomšičevo nagrado, ker so bili izjemno zadovoljni z mojim delom. Iz Sarajeva sem pošiljal na kupe člankov, v povprečju 3,6 na dan, včasih sem jih objavil tudi po devet v isti številki. V sekretariatu za informiranje BiH so rekli, da vedno najprej preberejo, kaj pišem jaz v Delu o njih, ker da pišem dosti bolj zanimivo in odkrito kot njihovi novinarji v Oslobodjenju in vedno odkrijem kaj novega, česar sami niso vedeli. Pri tem pa nikakor ni šlo za poltronstvo, saj so me ne enkrat napadli v njihovem tisku, mi poskušali prati glavo v CK ZK BiH, imel sem nekaj polemik z njimi, a na koncu se je izkazalo, da sem z vseh strani zavarovan z njihovimi lastnimi podatki.
Jak Koprivc mi je mimogrede povedal, kaj so rekli v sekretariatu.
Zasmejal sem se in rekel:
»Iz te moke pa ne bo kruha, ker nisem član društva in po društvenih pravilih ne morem dobiti nagrade. Zaradi nagrade se pa ne bom včlanil.«
»Brez skrbi, da jo boste dobili. To bomo že mi uredili,« se je zasmejal Šlamberger.
In so res. Proti vsem pravilom sem dobil nagrado Tomšičevega sklada. Na slovesni podelitvi je imel uvodni govor nagrajencem Mitja Ribičič. Ko sem prišel gor po nagrado, sem vsem stisnil roko, samo Ribičiču ne. Preprosto, ker sem vzel nagrado, stisnil roko tistemu, ki mi jo je dal in zbežal z odra, takšno tremo sem imel. Potem sem videl, da vsi stisnejo roko še Ribičiču in da sem ga spet enkrat v življenju polomil. Pač nisem ustvarjen za karierista.
Po slovesnosti je prišel k meni Šetinc in mi stisnil roko ter čestital, češ da ga veseli, da sem dobil nagrado, da dobro pišem, le tako naprej, tovariš Novak...
Očitno je bilo, da mi tistega uvodnika ni preveč zameril.


Spopad z Mahkoto
V enem od naslednjih uvodnikov in potem v polemiki, ki se je razvila iz tega, sem postavil na laž Mestni komite ZKS, spravil s satiro Kolesarska razmerja ob živce Jožeta Javorška, da je napisal protestno pismo, ki ga je tik pred izidom revije umaknil. Potem sem naletel na direktorja Delove tiskarne Anteja Mahkoto.
Ante je bil bog i batina. Alpinist. Legenda novinarstva. Ustanovil je bil vse novejše revije v Delu. Bil je izjemno sposoben in tako je napredoval do direktorja Delove tiskarne.
Jure Apih je avgusta 1979 odšel na dopust in kot njegov namestnik sem mesec dni sam skrbel za časopis. Kar me pokliče naša oblikovalka Meta Dobnikar in mi pove, da bo imel Teleks dva dni zamude, ker hočejo vriniti Komunista. Komunist je nekaj zamudil z oddajanjem rokopisov, ker je bila pozna seja CK ZKS, zdaj pa hočejo izsiliti prednost na naš račun. To pomeni, da ne bomo na trgu normalno, ampak šele v petek, z zamudo.

Poklical sem Anteja Mahkoto in ga čisto prijazno vprašal, ali je res, kar slišim.
Ja, mogoče bo malo zamude, je zagodrnjal.
No, sem mu rekel, če bo zamuda, bomo v Teleksu tožili tiskarno, ker imamo pogodbo o tisku. Sleherno nespoštovanje pogodbenih rokov pomeni hude penale. Tako, pa lepo se imej, Ante.
Čez čas me je klicala njegova tajnica, če bi lahko ob 11. uri prišel na sestanek k tovarišu direktorju.
Zakaj pa ne!
Ante me je lepo sprejel. Ponudil mi je sok, kavico, kar želim. Čakava na tovariše.
Pa zakaj?
Bova potem, ko bomo vsi skupaj. A že veš ta vic? Povedal mi je vic in še enega, nakar sta prikorakala v sobo urednik Komunista Janez Korošec in Tine Merlak, prav tako iz Komunistovega uredništva.
Zdaj je Ante začel razlagati, da so nekatere stvari v družbi bolj pomembne, druge manj. Bolj pomembne imajo prednost pred manj pomembnimi. Tako bo šel Teleks v tisk za Komunistom, ker je pomembnejši in ga čakajo pomembni tovariši, zato si ne smemo privoščiti zamude, pač pa jo bo imel Teleks. Končno sem komunist...
Rekel sem mu, da ravno zato, ker sem komunist. Moja službena skrb je Teleks in ne smem dovoliti, da nastane škoda na Teleksov rovaš. Imam vsa pooblastila kot namestnik glavnega in odgovornega urednika in bom vložil tožbo zoper tiskarno, če bomo zamudili na trgu en sam dan. Jutri, se pravi v roku, moramo biti na trgu, sicer bo tiskarna plačala penale, da bo črna.

Malo so še pritiskali name, a zaman. Ante je bil ves zaripel od jeze, kajti še nihče se ni bil pogovarjal z njim v Delu na tak način. Tinček Merlak se je režal vase, to sem mu videl po očeh. Janez Korošec je potem spravljivo dejal:
"Bogdan ima prav. Naša krivda je, da zamujamo in da zdaj ne moremo prehitevati na Teleksov račun. Pusti, Ante, bomo že poskusili nadomestiti to drugače. Ne vem sicer, kaj bodo rekli v CK, ampak..."
Ostal sem gluh za CK in prikrito grožnjo in tako so me odslovili. Teleks je izšel redno kot običajno, Komunist pa tudi. Imel pa sem nekaj sovražnikov več.

1. Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA