*Težave v šoli*

"Letos sem začela hoditi v prvi letnik srednje šole v Maribor. Prihajam iz okolice Maribora in se vsak dan z avtobusom vozim v šolo. Ker sem edina, ki iz mojega kraja hodi v to šolo, se počutim zelo osamljeno, da pa je vse skupaj še huje, me novi sošolci niso najbolje sprejeli.
Ker nisem iz mesta, se norčujejo iz mene, da sem zaostala, da sem pujsa, da na njihovi šoli nimam kaj početi, da ne potrebujejo takšnih neumnih in zabitih v svojem razredu in podobno.
Zelo hudo mi je in ne vem, kaj naj naredim. Z menoj ni nič narobe, sem popolnoma normalno in prijetno dekle, tale situacija mi pa že načenja živce in najrajši sploh ne bi šla več v šolo.
Doma si ne upam povedati, ker se bojim, da bosta starša rekla, da si vse skupaj izmišljujem, v šoli pa tudi nikomur nisem povedala za svoje težave, ker se bojim, da bodo sošolci to izvedeli in me še bolj zafrkavali.
Pomagajte mi, prosim! Hvala!"


Šola se je komaj začela...koliko takih je, ki ne pišejo v časopise/prebrano v tisti kao Anteni/ in na tiho trpijo?

Kaj si mislim?
Punca se mi smili. Matr...prosi za pomoč!
Starši je niso pripravili na krutost in debilizem, ki nanjo čaka 10m od domače hiše.
Ne upa se jim povedati za maltretiranje? So njeni starši eni izmed tistih, ki zahtevajo le dobre ocene in podrejanje, ne glede na vse?
Groza. Ne upa si povedati, da trpi!

Tako primitivno zajebavanje ni nič novega. Dogajalo se je in se bo.
Kje le, se mularija nauči zlobe? Doma!

Nič novega ni, da so več ali manj, zanj vsi gluhi in slepi. Do prvega samomora.
Odrasli tako radi pozabijo, kako naporno je biti mlad.

Pogovor je zastonj. In samo bebci mislijo, da otroci za izpolnjen vsakdan, potrebujejo zgolj denar.