Ne,
ne dam snega!
kličem dežju,
ki solzi z neba.
A ta se mi
naglas smeji,
in še hitreje
na tla drvi.
Dela luže,
se afna,
objestno meče
sneg s streh
na tla.
Ko pa vidi
moj obraz,
v hipu ustavi
kapelj plaz.
Eeej, ne cmeri se!
prijazno reče,
ti si tista
ki ji jezik
neumorno teče?
Če mi obljubiš
da ne boš znorela,
ob branju lulčkov
ki jih je zadela strela,
če boš pustila
da si duška dajo,
uspešnim ženskam
malo jezikajo,
če jim spregledaš
ko zavist jih davi,
medalja brona
treska jih po glavi,
če usmiljena jim
lulčke daljše izmeriš,
in njihov gnev
v kaj koristnega usmeriš
potem obljubim!
grem nazaj v nebo,
od tam ti pošljem
snežink vsaj sto krat sto.
....in zato molčim, molčim.
v zahvalo pa, milijon snežink dobim.
Ni komentarjev:
Objavite komentar