ponedeljek, 22. december 2008

Plesnoglasbeni umotvor

Zadnjič mi je nekdo posvetil eno pesem, glasbo. Tako, malo provokativno.

Sem se spet lahko smejala...ker so pesmi sledili, popolnoma zmešani pogovori.
In da ne bi ostal brez povračilne pesmi...sem jo šla iskat. Točno določeno.

Iskala...iskala...iskala...pa ne našla. Ker sem čisto zares pozabila naslov.
In še danes ga ne vem...vem pa kako gre pesem.
V bistvu nima besedila...le stoke.

Ok, je pa dobil eno drugo. In ta me je spomnila na to, kako sem se učila plesat.
Joooj...se spet smejem, ko se spomnim.

Zabave in druženja, ki so se jih šli starši in njihovi prijatelji, so bile vedno tako luštne. In se je plesalo.

Družinski prijatelj se je odločil, da me bo naučil plesat.
Jeeej, kako mi je bilo nerodno!
Kar naprej sem mu hodila po nogah, se zapletala.

On pa tako prijazen...saj bo...saj bo...počasi bo.

Že zelo dolgo ga nisem videla, še vedno pa imam pred očmi njegov obraz.

Bil je zelo potrpežljiv, prav zares.
In ko sem enkrat že znala plesat, ga je njegova žena težko dobila kot soplesalca.
Najbolj sem se navadila na njegov ritem...nič drugega.

Ok, se mi zdi, da sem ga malo občudovala....ma ne zdaj kaj predvidevati.
Bila sem smrkljica...brez kakšnih ljubezenskih misli.
Samo fino se je bilo vrteti z njim.

Potem so pa kar naenkrat ugotovili, da moram plesati še s kom, da se navadim še na stil koga drugega.
Veliko sem preplesala z očetom...pa s stricem, ki je bil tudi odličen plesalec. Pa vedno do zadnjega je norel po plesišču.
Pomoje imam to po njem.
(Divjakinja)

Ampak najraje sem plesala z mojim prvim učiteljem.
Sem že našla način, da me je imel soplesalec hitro dost.
Namerno sem mu recimo hodila po nogah (in se potem opravičevala) ali pa sem si namislila, da sem utrujena...da ne morem več.
Ni bojazni...so me kmalu "prebrali".
In potem sem spet lahko plesala z njim.

Bil je mož moje učiteljice v OŠ...veliko mlajši od nje.
Oba sta bila tiste čase zelo priljudna in simpatična človeka.
Upam, da sta še vedno.

No...in na tole pesem, ki jo bom nalepila...sva tudi plesala...že potem, ko sem bila malo starejša.
Ma... pesem mi je všeč še danes. Zaradi vsega.
Zaradi lepih spominov...

Ma ja...Skitnica...sem jaz? Čist možno, ja.

10 komentarjev:

  1. Nish@ Vesele in blagoslovljene božične praznike ti želim...;))

    OdgovoriIzbriši
  2. Okop...tudi tebi vse lepo. Upam, da imaš proste dni.
    Pa ne petard metat. (Sej vem da jih ne);)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ples je zakon. :) Moram rečt, da sem do zdaj, kar sem plesala v paru, uživala le z enim človekom... in ... ne vem, tako naravno je bilo tisto vrtenje.

    OdgovoriIzbriši
  4. Jah...jaz sem recimo zelo rada plesala s stricem.
    Drugače pa...precej mojih partnerjev je bilo navadnih štorov---kar se plesa tiče.;))
    Mi pa ni padlo na pamet, da bi zaradi tega obsedela za mizo. Sem se kar naplesala.
    Tisto stiskanje, ki(lahko) vodi še kam pa...jah, to pa večina kar obvlada---se mi zdi.;)))))

    OdgovoriIzbriši
  5. ne bom začela o mojih izkušnjah.. kar se tega zadnjega tiče :)

    OdgovoriIzbriši
  6. :DDDDDDDDDD
    Sam je pa zabavno, morš priznat.
    Če se spomnim....jao, jao, 100x jao

    OdgovoriIzbriši
  7. mnja... nimam se kaj spomnit, to je problem :)

    OdgovoriIzbriši
  8. Oooooh, se še boš imela kej za spominjat...kej prov fajnega. Maš še čas....za še več lumpatij;))

    OdgovoriIzbriši
  9. Verjamem... :)))))))


    /grem delat zaj .. :((( /

    OdgovoriIzbriši
  10. Jaz pa jest.
    (Fajn so prazniki...ko jem in jem in jem.;)

    OdgovoriIzbriši