Dom

"Dragi potniki..."

Zrem skozi okno. Srce poje in najbrž je na mojem obrazu spet tisti trapasti nasmeh. Oh, saj ni besed, ki bi opisale moje stanje. Spet grem tja, kjer sem doma. Spet, spet!

Srce igra, o, kako igra! Čutim, kako se mi ježi koža. Čutim, spet čutim tisto pozabljeno veselje.

Moški zraven mene se je zatopil v časopis. Ja, knjigo bom brala. Odprem, preberem prvo vrstico...pa še enkrat...pa...ne, ne morem brati.

Zaprem oči, poskušam ne misliti na nič. Ja, spala bom.

"Kavo, čaj...?" Ne, ne morem spati.

Ura se nikamor ne premakne. Nasmehnem se svoji nestrpnosti. Moški misli, da je nasmeh namenjen njemu. Ja, pogovarjala se bom.

Sprašuje...odgovarjam...sprašujem...odgovarja...ne slišim...ni pomembno. Ne, ne morem se pogovarjati.

"Pripnite si varnostne pasove...""Ohhh, ja"...vzdih olajšanja! Moški me začudeno pogleda:"Gospodična, pripnite si ga, ne odpnite!"

"Hvala, ker ste izbrali..."

Prosim, dovolj, ne morem več!

Končno...trdna tla pod nogami...formalnosti...Srce pa tolče...pogled na telefon..."Kje si...čakam"...besede se dotaknejo vsakega delčka mojega telesa. Bitje srca...slišim ga...vrti se mi...noge hodijo...množica.Obstanem na vrhu stopnic kot že tolikokrat do zdaj...iščem s pogledom...tam si kot vedno...oči se srečajo...tvoj nasmeh in moja prva solza.

Stopim na stopnico, ki me počasi nese k tebi...še malo, samo še malo...samo še nekaj korakov...samo še nekaj sekund...samo...

Spustim kovček in ti planem v objem...to je vse, kar sem si želela...to je VSE.

Ja,dom je tam, kjer je srce.