Tekma, ki sem jo tako zelo čakala.Obe moštvi sta premagali United in Chelsea...in "moj" Liverpoolovec je na to pred časom rekel...bo remi.
Jaz sem si želela zmage.
In danes mu rečem...imel si prav...on pa meni...crap.
Kako vesela sem bila začetka tekme. Ko se je kar dogajalo na igrišču. Užitek je bil, kljub napetosti.
In ko je padel takoooo lep gol Van Persia. Mojster je. Res je.
In že spet...pred polčasom izenačenje. In šepajoči Fabregas, ki se po premoru ni več vrnil na igrišče.
A se lahko še kaj zgodi?
Da se tega ne bi vprašala...drugi rumen karton Adebayorju...in ostali so z desetimi igralci.
Najraje bi ugasnila televizijo.
Pa zakaj se mora to dogajati?
Žvižgi gledalcev so bili do konca tekme. In če bi bila tam, bi žvižgala tudi sama.
Zakaj za božjo voljo, nočejo uvesti kamer, da bi si sporne trenutke lahko ogledali?
Cirkuški padec liverpulovca, zaradi katerega je Ade dobil karton, recimo.
Želela sem si zmage...a tokrat sem zadovoljna tudi z remijem.
Današnja tekma je bila posebna...vsaj zame.
Igralci so darovali svoj dnevni zaslužek Centru za najstnike obolele za rakom.
Vse to poteka v sklopu akcije.....Be a Gooner, Be a Giver.
Že pred tem so jih obiskali in se družili z njimi.
In posneli so kratek filmček z naslovom Do What I Say....mladina je "ukazovala" igralcem, kaj naj počnejo.
Koliko je to pomenilo tem mladim....si lahko samo mislim.
In mislim si lahko tudi - do tega imam vso pravico - da ta druženja "premaknejo" tudi igralce.
Upam, da mislim prav.
....in sem že v ponedeljku.
Nedelja je bila...mešanica vsega.
Hecno...da mi je zdajle padla v glavo Liverpoolova himna...You will never walk alone...
1 - 1
Ni komentarjev:
Objavite komentar