Petek petega

Deževje v decembru ima dobro lastnost.
Japajade. To sem si zdaj kar namislila.
Ne, zares...mene ne moti dež. Le ceste so polne voznikov, ki ne znajo voziti. In ob dežju je super čas, da treniraš ohranjanje mirnih živcev. To ti pride zelo prav potem...v komunikaciji z vsemi sortami ljudi.
Še potrebujem tak trening. Najurila sem voznika tovornjaka, ki me je zaparkiral...in se prav nemarno počasi vlekel naokoli. Ne bi rekla, da ne bi imel prostora postaviti svoj stroj bolj kulturno.
"Baba, utihn!"........ej prijatelj, če ne umakneš---pokličem policijo. In bi tudi jo. Ker je pri meni alergija na besedo BABA....nadzemeljsko visoka.

Ne, nestrpnost ni moja vrlina. Ampak komunikacija na ravni debilov pa prižge rdečo luč. Konec hecov.

Včeraj sem dobila domače borovničke in viljamovko---zato ker sem prijazna.
Kako fajn je slišat tako besedo.
Prijazna sem. Ja, sem.
In lepa beseda, lepo mesto najde. Velja. Hudičevo velja....še vedno.

Darila za moje drage sem že zdavnaj nakupila. Tisto nekaj sadja, dobim pa tudi v domači trgovini. Ki je sicer precej spufana...ampak sadje imajo.
Okoli City parka...kot pri norcih. Bogi ljudje...da se jim ljubi.

Začenja se čas....ki ga ne maram. Zaradi milijona neiskrenih voščil....verižnih smsjev in ponarejenega veselja.

Veselim se pa božičnega večera...zbrala se bo vsa družina...kot že nevemkolko let doslej.
In mati bo tudi že doma(če bo šlo vse lepo in prav)
Vsako leto je...supersuper. Pa sploh verni nismo. Gre za druženje....za običaj.

Dežuje.
In jaz sem res vesela...da imam še vedno oba starša...na dosegu roke...na preprost klic telefona.




Ful mi je všeč....da pade z vsem svojim bitjem v glasbo.
Ma ful mi je všeč, da kdorkoli, ki počne karkoli...to dela...z žarom...STRASTNO.