sobota, 06. december 2008

Od srca do srca



Včeraj mi je uspelo prebrat par stvari.
In najbolj mi je ostala v glavi........črvivost človekovega srca.
Spet si bom to po svoje razlagala, ja.

Je lahko srce umazano? Je lahko?
Ha, črno srce. In to potem kar naenkrat izgine. In srca sploh več ni? To bo, ja. Ali pač?
Otopel, brez čustev človek, ki mu ni mar NIČ.

Kdaj se vanj naselijo črvi?
Ko človek začne pisati svojo zgodbo, ki je nič drugega kot zgodba tisočev? Enak med enakimi? Kakšna traparija....
Meni ni enak nihče. In jaz nisem enaka nikomur drugemu.
Je res tako hudičevo težko...biti sam svoj?
Je tako težko sprejemati svoje lastne utripe?
Ne, ni težko. Naporno pač.
Ma vseeno...užitek je.
Pustiti srcu...peti po svoje.
Da si ne pusti določiti...števila in barve utripov.

Da človek prenese marsikaj. Res. A vsak ima mejo. Ko ne more prenesti nič več.
Do tam. Potem pa STOP.

...črvivost človekovega srca...
Grozljivka.
Ne maram ljudi brez srca.
Ne maram.

Srce ne laže. Lažejo ljudje.
In če bi se lahko le srca pogovarjala s srci...koliko manj napačnih informacij bi izmenjavali.
Bi spoznali takoj in prav tisti hip...da je naš sogovorec le navaden prevarant?
Bi si srca povedala...ne, nisva usklajena, nasvidenje?
Bi si ljudje še upali tako strašno lagati, ko bi gledali sogovorca v obraz?

Ko govori srce Človeka...ga sliši le srce Človeka.
Srečnost neznanska.




2 komentarja:

  1. kot je tanka nitka do sanj.. tako so tudi od srca.. do srca.
    naj srca ne bodo le sanje.
    pika.
    ah ne.
    KLICAJ!

    OdgovoriIzbriši
  2. Na, zdej mi pride na misel...Srce je popotnik, povsod se razdaja, nikjer ni mu kraja...al tako nekak gre pesem.
    ------Maš prav. Naj bo klicaj!

    OdgovoriIzbriši