ponedeljek, 15. december 2008

Boter



Kolkrat še?
In zakaj za hudiča, ga dajo na TV tako pozno?

Sploh ne vem več, kolikokrat sem ga gledala. Ogromnokrat.
Pa vedno mi kaj drugega pritegne misli.

Včeraj prizor s hruško.
Prinese domov hruško, zavito v papir. Eno samo hruško. Cel zaklad.
Rada bi vedela - kje in kdo - se danes tako na noro razveseli enega samega sadeža. Ene usrane hruške.

Vse je tako prekleto samoumevno. Da imamo. Hruške, jabolka, limone, jagode...kar hočeš. Ni da ni.
Ob čem ti sploh lahko še zažarijo oči?

Malenkosti.
Drobtinice.

Premalo se jih veselimo.
Premalo!

Čas je drugačen. Res?
Ne. Le mi smo drugačni....

Ponedeljek je bil. Nor. Tako kot jaz.
Dogajala sem se.

Razlog?
Ima ime, ja. Všeč mi je. Ker me dela noro.
Ne, to ni samoumevnost.

Ja, veselim se.
Ker bo jutri spet nov dan.
Še lepši kot današnji?
Mogoče. Ali pač ne.


...in je šla v torek...






6 komentarjev:

  1. samo da ni včeraj enak današnjiku in da bo jutri drugačen od predvčerajšnjika....

    kako znajo ubijati samoumevnosti, bolj so smrtonosne od mnogih bolezni. Otopijo čute, priklenejo človeka na pričakovano in od tod naprej do "zamrznitve" je le še vprašanje zamaha s koso... bo z leve ali z desne....

    Nepričakovanost, presenečenje, vsak dan znova pa daje življenju čisto bnov smisel....

    in greš v nov torek in hkrati na nov planet....

    svoboda.... ki osvobaja....:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Se potrudim...da dan ni enak dnevu. Se.

    Tako lepo si napisal...to o samoumevnosti.
    Ko postane vse en velik nič...in je zamah s koso odrešitev. Vsaj zame.
    In korakam v četrtek......mmmmmm, kako lep bo.;)

    Vedno sem te vesela...mi paše kar napišeš.

    OdgovoriIzbriši
  3. imam doma enega, ja.. ki je zjutraj z rdečimi očmi povedal, da je gledal Botra..

    če sem prav razumela, pri tej objavi potekajo demonstracije proti vsakdanu, ki srka. sem za, nosim velik rdeč transparent, na katerem piše:
    "juhej, živi smo!" to je tista radost hruške, to je spoznanje, ki spotika samoumevnost kot sicer dnevno gledano mali kamenček, drugače je pa to ena veliiiika skala, na katero je potrebno splezati z zavedanjem.
    hvala nish za to objavo.

    p.s.
    in je šla..
    premetala omaro,
    da bi poiskala niz,
    v nasmehu najden dih cvetlic.

    OdgovoriIzbriši
  4. Živi ja...o bože mili...kako sem živa!;))
    Res, demonstracije.
    Ne vem...zadnje čase mi gre samoumevnost na jetra. Ali pa mi je šla že od zmerej...sej ne vem več.
    Mogoče bom pa čez čas mislila drugače. Ampak pomoje je zelo velika verjetnost, da bo z mano še "slabše".
    Sej veš...tudi ti tako fajn napišeš.
    Da zraven kar malo poplešem.

    OdgovoriIzbriši
  5. v torek nisem prišla sem pogledat, sem pa ravno takrat bentila zaradi samoumevnosti ... ubija odnose, ubija Življenje. saj verjetno se da ... ampak takrat se životari iz dneva v dan, brez veselja nad Dnevi ...

    OdgovoriIzbriši
  6. Da se, da - tako živeti...le da se meni ne da.
    Ker mi je preveč jasno, kako naporno in mrtvo je tako življenje.
    Ob besedi životarjenje pa...me spreleti groza.
    Madonca, da me besede, začete z veliko začetnico kar privzdignejo.......

    OdgovoriIzbriši