.....takole zgleda starešina, ki mu ni težko odpreti vrat, ki po novem vodijo do potoka. če bi bila sila, bi pa tudi ograjo še vedno preskočil
...mali zavzema svoj standardni položaj
in se ne meni za nič...
...spotoma sem zalotila še del čajot...
....šla na pokopališče....
...okrasno zelje v šopku...in bunkice, ki jim ne vem imena
...zgledajo pa takole
....doma so se splazili iz lupine
...in se še kar plazijo...
...všeč mi je napis na pokopališki cerkvi. od vedno mi je bil všeč.
...nihče mi ne bo zameril, če ga vzamem popolnoma po svoje.
všeč mi je pa konc!
Jaz sem luč sveta
kdor veruje v me
čeprav umre-
v življenje večno gre
In prvič sem opazila ploščo na cerkvi
in na njej napis...počivajte v miru, zamolčane žrtve vojne
...nikoli me ni motila nobena cerkev.
in pokopališča so bila zame vedno kraj miru.
Minilo je 5 let odkar je umrl moj edini stric.
Vsi smo ga imeli radi.
Nikdar ne bi hotel, da preostanek življenja vegetiramo. Da jočemo.
Ampak meni je vseeno vsako leto takle čas, hudo. Ker ga več ni.
Čas ne more izbrisati spomina nate.
In kadarkoli bo veter zapihal
čez tvoj prezgodnji grob
vedi,
da nekdo nekje
v tem trenutku
misli nate.
Veš....še vedno velja.
Lepo si napisala.
OdgovoriIzbrišiSaj veš...kadar grem domov, grem mimo. Bil je res človek in pol.
OdgovoriIzbriši