Adijo peška

Med čakanjem
na izbran okus
tvojih rok,
se je domača
marelica
odločila,
končati v mojih
ustih.
Z vodno
pomočjo
se je pražnje
oblekla
in ni
bilo druge
kot da sem
zagrizla
vanjo.
Pomanjkanje
smisla
za
lakoto,
je
privedlo do
čudovite
peške.
Ta je
ob pogledu name
v
razburjenosti
pozabila
na previdnost
in se
odkotalila
naravnost pred
velikansko rezilo.

Trda je bila
in upirala
se je,
ko je
nož
grabežljivo
iskal pot
v njeno
dušo.
Po nekaj
neuspešnih
trkih
mu je
postalo jasno,
da bi bilo
najbolje
skleniti
zavezništvo
s kladivom,
ki je
lačno
čakalo
na
nove udarce.
Z nožem sta se
zavrtela
in
ubogi
peški
v prvem
poskusu
razbila glavo.

Ob
proslavljanju zmage
sta me
skušala
prepričati,
da sta
v njej našla
dokaz motenj
tvojih
premočenih misli.
Branila sem te
točno tri sekunde
potem pa
podlegla
njunemu veselju.
Saj veš,
z nožem in kladivom
ni dobro jesti marelic.