Prekleta človeška goveda

 Ležal je za cesto, ko sem se peljala prvič mimo.
...se greje na soncu...sem si mislila.
Nazaj grede....je še vedno ležal na istem mestu.
...kako mi je uspelo, da so se moje oči ujele z njegovimi, ne vem.
Ampak tako žalostnega pasjega pogleda, nisem videla že zelo dolgo.

Obrnila sem. Se ustavila, vklopila vse štiri.
...od blizu so bile njegove oči ena gromozanska žalost.
Ni se premaknil, ne pomahal z repom, ko sem ga ogovorila.
...kot da je vdan v usodo, ki mu je namenila konec tam za cesto.

A moram res vsako leto ravno jaz najti psa za cesto in se ubadat z njim?
...ni mi težko. hudo pa. na robu solz sem.
Gleda me. Ne renči, ne kaže zob.
...brez telefona sem. kam naj z njim?
Ovratnico ima. Ni več mlad.
...a greš z mano? si lačen? žejen? te kej boli?
Fukjena sem, ja. Ker se pogovarjam z živalmi. Sem pač fukjena. Pa kaj?!
...dej vstani, no. boš šel z mano. 
Kaj bom z njim, se mi ne sanja.
...vstane. se sesede nazaj. pobožam ga po glavi. saj vem, neumno je ne pomisliti, da me lahko ugrizne. ni me.

Spomnim se na gospo, pri kateri sem kupila dobermana. Fajn, njo bom poklicala. Ima prijateljico veterinarko.
...jebemti, da sem ravno zdaj pozabila doma telefon. kako ga naj spravim v avto? pretežek je, da bi ga dvignila.

Noče več vstati. Ne zaleže prigovarjanje.
...par avtomobilov se pelje mimo. v njih sedeči buljijo v blesavo babo, ki se ukvarja s psom v travi.
Fuknjena sem ja. Psa sem prosila, naj gre v avto.
...kaj če ga vseeno probam dvignit?

Mimo se pripelje neznanec na kolesu. Ne, ni šel mimo! Obrnil se je in prišel k meni!
...skoraj sem se začela jokat. zaradi njegove dobrote. zaradi pripravljenosti pomagat.
Pes se ni prav nič upiral, ko sva ga s težavo odnesla v avto.
...umazana sva bila oba. zelo sem hvaležna temu neznancu. sama ne bi naredila nič.


Pes je zdaj na varnem. Najedel se je in napil.
...razen precej v kožo zažrte ovratnice, naj z njim ne bi bilo nič narobe. izmučenost bo pa tudi izginila.

Ali ga je kdo odvrgel...ali pa je pobegnil v strahu zaradi pokanja.
...mi je baš vseeno za razlog. kriv je človek!


Fotke nisem naredila nobene. Je tako vseeno.
Ker mi njegova žalostna pojava itak ostaja v glavi.

A je kaj čudno, da včasih  do konca in čez sovražim ljudi?