torek, 04. junij 2013

Bogdan Novak - PAVLIHOVA FRAČA

Novi sodelavci 

Hkrati s tem odgovorom smo začeli na tretji strani rubriko Pretipkali smo za vas. Izmislil si jo je in pisal bivši urednik Teleksa Jure Apih, za katerega sem ves čas mislil, da je prostovoljno odstopil, šele leta pozneje mi je povedal, da so ga odžagali.

Zmenila sva se, da bo v rubriki Pretipkali smo za vas oponašal stil posameznih novinarjev in družbenopolitičnih delavcev, vendar tako, da bo parodično osmešil njihovo pisanje. Že prvič si je izposodil prav Šlambergerja in ga podpisal V. BLATNOGORSKI, kar je neposreden prevod Šlambergerja. Žal je tiskarski škrat to spremenil v PLATNOGORSKI.
V tej prvi parodiji je Apih z značilnim Šlambergerjevim rdečim žarom zagovarjal slabo preskrbo s takšnimi argumenti, kot je na primer tale:
"Pomisleki tistih, ki pravijo, da si bo delavec z vsem zagotovljenim dohodkom lahko kupil le 12 kilogramov pljučne pečenke in da smo s tem bistveno prizadeli njegov življenjski standard, so tudi tokrat neutemeljeni. Delavec z zagotovljenim osebnim dohodkom si pljučne pečenke sploh ne bo kupil, tako mu bo ostal večji delež nerazporejenih sredstev za njegov osebni standard."

Hkrati sem si začel pridobivati nove sodelavce za Pavliho. V tej številki (41.) sem že pridobil za pisanje jedkih satir gospodarskega novinarja Dela Igorja Guzelja. Hkrati je začel novo risarsko rubriko objavljati Branko Sosič, sicer novinar Dela v kulturni rubriki. Naslov ji je dal Mišji cvileki.
Prav s to rubriko sem imel ves čas precej težav znotraj uredništva. Oba karikaturista Pavlihe – Bine Rogelj in Maks Toboljevič – sta bila precej zahtevna, lahko bi rekel skoraj ljubosumna na nova risarska imena v Pavlihi. Maks malo manj, Bine pa je bil zelo zahteven po risarski plati in je zahteval visoko kakovost risbe. Tako poleg njiju in že uveljavljenih sodelavcev Marjana Bregarja, Marjana Amaliettija in Andreja Habiča v Pavlihi skoraj ni bilo novih slovenskih karikaturistov.

Nekoč mi je to mimogrede blagohotno omenil Marjan Amalietti, h kateremu sem prišel po neke risbe. Rekel mi je, da sem zelo strpen do mladih risarjev. Razložil sem mu, da so tudi stari mački kot on, pa Maks, Bine, Sedej in drugi takoj po vojni, na začetku svojega sodelovanja risali zelo okorno v primerjavi s sedaj, ko imajo izbrušen stil. Kako naj se mlad človek uči in izboljšuje, če mu ne daš nobene priložnosti za objavo? Mislim, da je Pavlihova dolžnost razvijati slovenski humor tudi v karikaturi, zato včasih zavestno objavim tudi kakšno slabšo karikaturo, samo da začetniku ne vzamem poguma. Slabi bodo tako ali tako odnehali sami od sebe.
Amalietti mi je rekel, da sem zelo širok človek in da mu je to všeč.

Prav iz navedenih vzrokov sem zelo dolgo vztrajal pri objavljanju Mišjih cvilekov in pozneje še ene Sosičeve rubrike. Imel sem prav. Sosič si je zlagoma izbrusil stil v pajčevinasto lirično črto in postal tudi opremljevalec knjig, medtem ko svoje karikature zdaj uspešno objavlja v Delu. Enako je bilo pozneje z drugimi karikaturisti: z Borijem Zupančičem, Sašom Jankovičem, Miranom Kohkom, Markom Kočevarjem, iz portretista Boruta Pečarja pa smo naredili odličnega političnega karikaturista.
Bine Rogelj se je medtem omehčal in je začel mladim risarjem pomagati s strokovnimi nasveti, kako je treba risati karikaturo, kaj je pri karikaturi odveč na risbi, kako dosežeš s čim manj risbe čim večji učinek in podobno. Tu je imel za seboj neprecenljive izkušnje in kdor mu je prisluhnil, se je lahko veliko naučil.

Burger je bil lojalen

Moram povedati, da je bil moj neposredni in edini šef, glavni urednik in direktor Ludvik Burger, do mene ves čas lojalen. Smejal se je in majal z glavo. Ni mu bilo jasno, kaj se politika sploh toliko vznemirja zaradi nedolžnega članka o kurjenju v CK.
Rekel mi je, da bo poizvedel, kdo se skriva za vsem tem in zakaj se je vmešal Šlamberger, kar je bilo v povojnem novinarstvu zares nekaj neobičajnega. Verjetno se je Burger odpravil na posvet k predsedniku našega izdajateljskega sveta Dragu Seligerju, ki pa ni vedel nič bolj konkretnega.
"No ja, malo vam bodo oprali glavo," mi je rekel Burger, "pa boste drugič malo bolj previdni. Vsak se mora obrusiti. To bo vse. Slej ko prej se to zgodi vsakemu uredniku Pavlihe. Kar navadite se."

In res me je v petek, kmalu po izidu Šlambergerjevega pisma in mojega odgovora nanj, poklicala tajnica sekretarja CK ZKS tovariša Franca Šetinca. Prijazno me je povabila, da bi se oglasil v ponedeljek v njegovi pisarni. Ob sedmi uri zjutraj. Za šalo sem rekel, da moram pogledati v svoj koledar, ali imam čas, ali nimam morda kake druge obveznosti. Za hip sem pomolčal, potem sem dejal, da sem prost, in da lahko pridem. Tajnica se je vljudno zahvalila in odložila slušalko.
Značilna za tedanje oblastnike je bila ta zagovedna prepričanost vase in v svojo moč. Preprosto naročili so te ob tej in tej uri in moral si priteči tja. Niso ti rekli, zakaj naj bi prišel, o čem bi se radi pogovorili s teboj. Šetinc tu ni bil nič boljši, pa naj je še tako hlinil humanizem in prijaznost.
Hkrati se je za tem skrivala perfidna stalinistična igra. Pokličejo te v petek, da si v duševnih stiskah vse do ponedeljka. Sprašuješ se, zakaj te kličejo. Dobro, pri meni je bilo jasno: zaradi kurjenja v CK. Kaj mi bodo rekli? Bom ob službo? Samo ob mesto odgovornega urednika? Me bodo samo ozmerjali in mi grozili za drugič? Kdo? Samo Šetinc? Bo zraven tudi Burger? Seliger? Kurjač Šlamberger? Kakšna vprašanja mi lahko zastavijo? Kako se bom branil? Zakaj naj bi se sploh branil! Kako bom napadal?

Igra živcev. Na koncu sem sklenil, da ne bom prav nič skesan. Skušal se bom pametno pogovoriti, če pa ne bo šlo, bom pač branil svoja stališča, pa naj bo, kar bo. Pravica je na moji strani. V vsakem primeru bom moralni zmagovalec jaz. Kajti če bom popustil zdaj, bom moral popuščati vsakič. V življenju sem delal že toliko stvari, da se bom pretolkel tudi brez stalne službe. Kajti toliko sem že vedel, da so na primer mnogi profesorji na univerzi čez noč izgubili službo. Tako v Ljubljani kot v Zagrebu, Sarajevu in Beogradu. Samo na migljaj političnih mogotcev.


5. B. Novak - PAVLIHOVA FRAČA - Brr, kakšen mraz, Demokratična družbena odgovornost, Šlambergerjeva zasebna podtikanja

Ni komentarjev:

Objavite komentar