Lenoba je pasla svoje mlade naokoli
in
modrozelena fasada nasmeha
je prečkala razrezane podobe .
Vse kar je kdaj bilo
si je določilo uro začetka in pozabilo na klavrno zažgane tropine.
Ne najde se več mirnega sonca.
In trg begajočih odpustkov si na glavo vesi sosedove pečenice z zeljem.
Razlezena divjad piskajoče sopiha med krevljanjem po mlaki.
Čudež komada
si streže rjavega konja
in upa na
neskončno pohvalo.
Prelep spev
adijo pameti
zbrani v zatohlem kurniku
zamaščenih veprov
preseneča le
ogledala
indijanskih kolobarnikov..
Ni komentarjev:
Objavite komentar