Sprhneli so žarki
bobnov, činel,
njih moč se je zvezdnata,
spremenila v pepel.
Klavirja so tipke
v jutru obstale,
grenko so misel
nadme poslale.
Prebuja otožje
me violine,
a lok ne izvabi
nekdanje miline.
Tiho, najtišje
vabijo strune,
a ne ponesejo
več me do lune.
V megli pohaja
orkestra tihota,
naju pa ziblje
peklenska samota
Ni komentarjev:
Objavite komentar