Ko so zorele jagode in sem jih šla iskat,
tja na tisto, meni od otroštva znano kmetijo.
Me je pretresel pogled.
Pogled na nekdaj mogočnega kmeta.
Bil je hrust. Res, niso lopataste roke le v zgodbah.
In njegove oči.
Ja, kaj naj...ljudi gledam v oči.
In njegove so bile vedno take...matr, kakšne?
Najlažje napišem...zbujale so zaupanje.
tja na tisto, meni od otroštva znano kmetijo.
Me je pretresel pogled.
Pogled na nekdaj mogočnega kmeta.
Bil je hrust. Res, niso lopataste roke le v zgodbah.
In njegove oči.
Ja, kaj naj...ljudi gledam v oči.
In njegove so bile vedno take...matr, kakšne?
Najlažje napišem...zbujale so zaupanje.
Naj si rekel karkoli...naj si storil karkoli. Vedno je skušal razumeti.
In njegov glas.
Zdi se mi, da je pomiril še tako norega bika.
In njegove besede.
In njegove besede.
Imele so težo. Ker niso bile zmetane tja nekam v tri dni.
Tokrat pa. Sedel je na stolu. Praznega pogleda.
Po pozdravu sem kar čakala.
Da se bo hecal. Povprašal kako sem.
Nič.
Naj si grem nabrat jagode, je rekel.
Nečaka da še nekaj časa ne bo. On pa ne more.
- Ste bolni?
Ja, ne vem zakaj mi je bilo treba vprašati. Kot da sem bebec in ne vidim.
- Čaka me operacija. Če jo bom dočakal.
- Ah dajte no, seveda jo boste.
Kaj govorim? Zlajnano, čist.
Ampak...nisem želela poslušati o bolezni. Dovolj je bilo govora o operacijah, bolnicah zadnje dni.
- Pa si jih grem nabrat.
- Ohh, kako rad bi ti jih šel nabrat jaz. Pa talepe naberi.
Hitro sta bili obe posodici polni.
Kako zelo je dišalo tam na njivi! Po pravih, domačih jagodah!
Še enkrat v hišo, da jih plačam. Niso bile drage.
- Hvala in lepo se imejte.
- Ti...nikoli ne pozabi kje je tvoj dom.
Njegove besede so se mi vrtele v glavi, ko sem se vozila k staršem.
Ne. Nikoli ne bom pozabila kje je.
Ne vem, kaj me je gnalo, da sem slikala kangle pred vrati.
Spomin na otroštvo?
Hrust z jagodnim nasadom.
Včeraj je umrl.
Tokrat pa. Sedel je na stolu. Praznega pogleda.
Po pozdravu sem kar čakala.
Da se bo hecal. Povprašal kako sem.
Nič.
Naj si grem nabrat jagode, je rekel.
Nečaka da še nekaj časa ne bo. On pa ne more.
- Ste bolni?
Ja, ne vem zakaj mi je bilo treba vprašati. Kot da sem bebec in ne vidim.
- Čaka me operacija. Če jo bom dočakal.
- Ah dajte no, seveda jo boste.
Kaj govorim? Zlajnano, čist.
Ampak...nisem želela poslušati o bolezni. Dovolj je bilo govora o operacijah, bolnicah zadnje dni.
- Pa si jih grem nabrat.
- Ohh, kako rad bi ti jih šel nabrat jaz. Pa talepe naberi.
Hitro sta bili obe posodici polni.
Kako zelo je dišalo tam na njivi! Po pravih, domačih jagodah!
Še enkrat v hišo, da jih plačam. Niso bile drage.
- Hvala in lepo se imejte.
- Ti...nikoli ne pozabi kje je tvoj dom.
Njegove besede so se mi vrtele v glavi, ko sem se vozila k staršem.
Ne. Nikoli ne bom pozabila kje je.
Ne vem, kaj me je gnalo, da sem slikala kangle pred vrati.
Spomin na otroštvo?
Hrust z jagodnim nasadom.
Včeraj je umrl.
