Bilo je

Rada imam sončni zahod.
Takrat se na nebu sladkost izriše.

Takrat me rado zanese.
V zahode nekih davnih časov.

Šotor in dva psa.
Midva.
Marelice smo jedli vsi štirje.

Vročina.
Šotor za dva. Za dva psa.
Midva sva spala zunaj.
Zgroženi pogledi sosedov.
Najin smeh.

Iskanje osamljene plaže.
Strgani sandali in nove japanke.
Kamen na kamen.

Pasji strah pred valovi.
Najina ljubezen.

Danes sva se srečala. Brez psov.
Fino mi je. Res.
Ker ljudje ki so mi bili blizu, ostajajo.
Sončni.

Namen

Pisati o Pediatrični kliniki.
Pa ne bom. Naj se malo ohladim.
Ampak ne razumem.
Da ni nikogar, ki bi znorel in lopove, ki so naredili to skrpucalo, kazensko preganjal.
Sama banda na kupu.
In vrana vrani ne izkljuje oči.

Ahh....brezveze.

Grem raje na lepše...
Tam sva.
Spet. In še vedno.
Tako težko te čakam. In ti?
Želiš si, vem.
In ker vem...je tudi moja želja vsa divja.

Ko se odprejo vrata...
Sva spet...
Zgodba ki ne potrebuje besed.

Kako zelo rada imam...ko svet pada s tečajev.

Izgubljena v vrtincu. Ostaniva tam. Prav?

Namenjeno je, da vesolju kradeva zvezde...še in šee in šeee...



...viš...takole pa "prijazne duše" skrbijo za mojo prevzgojo...

Brez skrbi. Ostajam noro nora.