četrtek, 20. oktober 2011

*Človek želva*

                                    "Pridi ven, poglej, kako je med nami.

Opazovala sem te, kako živiš, človek želva. Milijoni let so bili potrebni, da si postal bitje, ki zmore neranljivost. Tvoje telo zna živeti v neuničljivem oklepu in brez dotika.

Glava se pokaže občasno, ko je nujno jesti. Vedno je v pripravljenem stanju, da lahko že naslednji hip izgine. Pozorno opreza, do kam je varno iztegniti vrat. Sicer pa je njen prostor omejen in vidno polje dovolj ozko, da te želja po prostosti ne zmede. Glava skrbi za najnujnejše izhode, vse drugo pa ni potrebno.

Noge so v službi oprezne glave. Samo tja bodo zašle, kamor je glava odredila, da jo je treba nesti. Noge ne raziskujejo, kajti svet je že davno raziskan in zato tudi roke niso potrebne.

Hrbet ne more čutiti, da je trebuh mehak in gnetljiv. Telesu ni treba vedeti, da je lahko plen, da ga vešča roka lahko potegne na plan in zakolje. Predvidevaš, da glave ni mogoče presenetiti in prevarati. Človek želva, svojemu oklepu si se zaupal na življenje in smrt.

Od daleč gledam tvoje mlade, ki lezejo iz jajca in tvegajo preobrazbo. Nočejo biti tvoji dediči, nočejo podarjenega oklepa, hlastno mežikajo v sonce, ki hrani oči. Njihovo telo že išče prehod med ovirami. S sebe suvajo oklep, dokler je še mehak. Strastno si luščijo roževino z obraza, ki jih dela starikave, še preden dočakajo odraslost.

Zapustili so te v votli hiši brez svetlobe in ti nočeš ostati čisto sam. Blizu si mi, človek želva, ko se trgaš iz oklepa in prvič trepetaš v razkritosti. Pokrit s starodavno roževino se odpravljaš po svetu za svojimi mladimi. Oklep vlečeš za seboj kot prevrnjen čoln in v njegovem prekaljenem lesu molči zgodba, ki jim jo hočeš nekoč povedati. Za njimi lezeš iskat kraj, kjer je mogoče dopolniti preobrazbo tkiv in srca.

                                TAM JE MOGOČE OBRNITI ČAS NAZAJ IN SE KONČNO POMLADITI."

Iz knjige A. Rebula - Sto obrazov notranje moči

Ni komentarjev:

Objavite komentar