Ti

Imel si svoj prostor in čas. Pri meni.

Si igral in zakockal.

Prav.

Pa naj bo prav tudi to,

da zdaj serješ,

po vsem lepem. Po meni.

Čemu, veš samo ti.

Je pa meni vsaj jasno, da si igral.

Bo tebi kdaj, da si zakockal?

Podhod

Ujeta med srce in pamet,

zavita v tvoje oči.

Manjka samo še dotik,

dobro znan nasmeh

in besede brez črk.

Kam naj poskrijem pogum,

da si ne bo pretrgal dotoka krvi?

Kje naj najdem upanje,

za hojo po žerjavici?

 Napelješ mavrico. In ji zagotoviš tudi klic v sili.