Mesarja

Tvoja zajčja obara je bila odlična.

Ob metanju kruha vanjo in glasnem mlaskanju, nikoli nisem pomislila na ubogega zajca, ki je končal v njej. Zatopljena v cinke maščobe sem preslišala tvoje vsakodnevno udrihanje čez šefa.

Dramatično zasukanje se je običajno zgodilo, ko si med glasnim ropotanjem pregledoval predale in iskal svoj nož. Sirene so zatulile in to je pomenilo, da bi rad zalaufal domačo klavnico.

Nikdar ti nisem povedala, da sem ob takih dnevih tekla do zajčnikov in spraševala stanovalce ali se kdo prostovoljno javi, da pristane v juhi. Takega bedaka seveda nikoli nisem našla. Zdaj tudi veš, kako se pravilno imenuje moje dolgo posedanje na stranišču. Ni bila driska in težave s prebavo, bili so zajčniki.

Ko sem se vrnila, si ti še težačil, ker noža nisi našel. Poslušala sem pridige o tem, da v predalih vlada obsedeno stanje in da je moj odnos do prvinskega pridobivanja mesa katastrofa tretjega tisočletja.

Ko je bilo konec tvojega jadanja, sem se vedno ponudila, da krvavo delo opravim jaz, ko najdem nož. Takrat si bil ponosen name.
Ob takih trenutkih si mi tudi obljubil, da bom nekoč dobila svoj nož in za nagrado obisk klavnice v bližnjem mestu.

Mogoče bi res kdaj prišla do svojega noža, če ne bi brutalno zmotil mojega idiličnega pobijanja zajcev.
Če si mi še verjel, da zajec – v vrečki pri mesarju – prihaja iz našega zajčnika in je tam samo zato, da mesar vidi kaj je to rejen zajec, pa si dokončno ponorel, ko si me videl ob potoku, kako maham in pošiljam poljubčke zajcu, ki je tekel čez travnik.

Vem da te zdaj od vsega najbolj zanima, od kod potem skrhanost noža. Ti rada povem, da sem z njim rezala kamne in si domišljala, da so tvoje srce. Prerezala nisem nikoli nobenega, ker so bili pretrdi.

Pastirja

Skupaj so naju prignali pozabljeni občutki pripadnosti. Širitvi uspeha nisva ponudila dovolj svežih vonjev, zato so kupi nametane slame zahtevali spremembe.

Izjemno všeč mi je bilo, da si hotel štalo spremeniti v hlev in vsem živalim podariti igralne urice.
Dobro se nama bo godilo, je letelo po duhovno spufani glavi.

Obema se je luštalo prve košnje in tekanja po mehki zapeljivosti. V izobilju sva imela prostora za izdelovanje okusnosti.
Sklenila sva, da je odmevanje od gora, tipična žajfnica, neprimerna za okoljsko naravnana človeka in si pašo naročila bolj po domače.

Seveda so se hvaležno oglašale živalske strune in zdelo se je, da bo rubrika izhod, uspešno prestala kisanje.
Seštevala sva repe vseh trenutkov in jim priznala, da sva uborno travo nespametno zamenjala z deteljo.
Napihnjenost vampov je povzročala neznosen smrad. Ampak do gnojišča čustev je bilo takrat še daleč.

Spomnim se, kako lep dan je bil, ko si pritekel s palico in me silil, da bi zamenjala pašnik.
V hipu me je minilo resnicoljubno molčanje o brezmlečnem sirčku, ki se je pasel pod vrhom tvojega minimalca.
Travnik je postal poln tvojega dretja in res mi ne moreš zameriti, da sem med begom, električno napumpanim pastirjem, prepovedala rajanje v moji podobi raja.

Plesalca

A veš, da sem tiste noči ostala skoraj brez besed?
Videti moškega, ki obvlada charleston, je pripeljalo na tisoče velikih mravljincev, ki so pospešeno divjali po moji koži.

Oči sem pasla na tvojem ritmičnem premikanju in se zaklela, da ne boš odplesal ne da bi te spoznala.
Res ne vem kdaj me bo srečala pamet in ne bom ponavljala vedno istih napak, ki plešejo step vsakič ko se zaklinjam na prve korake. Tako pa sem lahkotno pristopicala do tebe in z naučeno kretnjo migljajočih trepalnic komaj slišno izdahnila pohvalo.

Sprejem je bil tak, kot sem ga pričakovala. Rahlo si se priklonil in glasno pohvalil moj okus in meni je telo začelo poplesavati v ritmu sambe, saj mi je postalo jasno, da bo približevanje plesni zvezdi precej lažje kot učenje salse.

Popila sva nekaj dvojnih tekil, postajala vse bolj omejena v izgovorjavi in premikanje nama je začelo povzročati težave, zato sva se pripopala drug na drugega.

Vsaj meni se je zdelo, da tudi ti izgubljaš tla pod nogami in omamljeno srce je že videlo kako pleševa valček na najini poroki.

Prepričana sem, da bi nama uspelo, če bi ugodil prošnji in odšel z mano v plesno šolo po novo znanje ter se držal pravila, da prepogosto stopanje po prstih, uspešno odganja mravljince z moje kože.

Povem ti, da razumem tvojo poklapanost, ampak čestitko za osvojeno prvo mesto na breakdance tekmovanju bi mi vseeno lahko poslal, saj sva konec koncev plesala več kot eno poletje.

Pilota

Nizki preleti in akrobacije, kot se jih grejo vojaški piloti ob dnevu odprtega neba, so napovedovali primeren dvojinski odnos.

Všeč so mi bili ti adrenalinski začetki najinega razmerja, saj je vse kazalo da si moški, ki mu je posedanje nekaj najbolj mimnjenega kar se lahko zgodi.

Prav zaradi tega sem sama pri sebi kaj hitro sklenila, da bom  sprejela mesto kopilota brez običajnega pregovarjanja, česar pa ti sploh opazil nisi.
To je bila prva napaka in prvi pisk v moji glavi, da morda pa le nimaš kaj veliko veze s pilotiranjem vojaških prestreznikov in je tvoj domet le simulatorski kokpit.
Ampak pozabila bi tudi na ta mali kiks, če ne bi začel vihati nosu nad zmaji ki so si drznili brez tvojega dovoljenja obiskovati nebo.

Kakšna je tvoja resnična narava, je postalo jasno tistikrat, ko sem ti navdušena razlagala o uspešnem pristajanju na letalonosilki.
Zdrl si se name in mi zagrozil, da bom ob naslednjem poskusu samostojnega manevriranja, deležna odvzema licence in za vedno ostala na tleh.

Če bi me uspel bolje spoznati bi zvedel, da grožnje pri meni vklopijo avtomatskega pilota, s katerim odletiva v edini možni smeri in se tam daleč skupaj zabavava ob novici, da si pred kratkim spet zgrešil stezo in razbil letalo.
Erbasi niso zate in kopilot ne samo za okras, je ob tem dogodku pisknil zloben glas v moji glavi.

Čevljarja

Čeprav si zmeraj dvomil, sem te imela vedno rajši od prijateljic, katerih obiske si tako ne maral.
Eden od manjših razlogov, zakaj so tako rade hodile v četrto nadstropje, so bili tvoji čevlji.
Se vržem v pepel in priznam, da sem jim povedala za tvoj odnos do njih tistega dne ko si mi rekel, da oranžne štikle ne pašejo k mojemu obrazu in da sem totalno brez okus(n)a.
Ker tega nikoli ne bi smel reči, je bil prepir edina pametna posledica.

Da je bil tvoj fris zelen od zavisti, mi je butnilo v glavo šele pred kratkim . Črni in rjavi tekmovalci za veliko nagrado naj čevlja, se pač ne morejo meriti z oranžnimi lepoticami.
Če bi mi povedal približno število njih, ki so se skrivali v zaklenjeni omari in mi vsaj kdaj pa kdaj dovolil uporabiti tvojo škatlo s krtačami, kremami in glanc krpami, ne bi nikdar njuškala in si po nasvetu Magde končno dala naredit dvojnik ključa posvečene omare.
Vem da to ni bilo po predpisih, ampak firbčnost mi je speštala razum, poskusi razumeti.

Ko sem zagledala vse tiste listke ki so govorili o dnevu nakupa, obrabljenosti, datumih čiščenj in čevljanju po cestah, me je pobiralo od smeha.
Smejala se je seveda tudi ženska kompanija, ko sem jim pokazala razvrščenost in težko sem jih vedno znova in znova prepričevala, da je fotkanje prepovedano.

Razkrita je bila tudi skrivnost tvojega upiranja, da se z mano bosonog preganjaš po travniku.
Zdaj razumem, listki na gležnju ali prstih bi res izgledali čudno in bi skvarili podobo urejenca.
In če si našel moj oranžen pildek na tvojih čevljih številka 29 obrabljenost skoraj za stran, čevljani in čiščeni petnajstega maja, potem si odkril še en razlog za moje neokusno slovo.

Kletarja

Nemarnost filmov je kriva, da so v moji glavi kleti polne pajčevin in stare odslužene robe, ki ob sfiženih dnevih tolažilno prinese na svetlo kup spominov. A ti se v teh filmih nisi počutil dobro.

Na micenega ti je šlo, ker kleti nisem pospravljala po tvojih navodilih, v katerih ni bilo prostora za prah.
Nastavljal si mi metle in cunje in nisi štedil pri čistilih, pa vse skupaj ni pomagalo, da bi se spremenila v izurjeno čistilko.

Seveda priznam, da mi je bilo izjemno lahko gojiti zavezništvo s pajki. A če bi si ti redno umival ušesa in z mano veselo kihal med kletnimi spomini, bi mogoče opazil, da nevarnost okužbe ne prihaja s tiste lesene police in bi morda uspel preprečiti infarkt mojega prašnega srca.

Planerja

Vedno sem mislila da je nedelja dobila ime po odsotnosti kakršnegakoli delanja dela in tega sem se uspešno držala, vse dokler se nisva srečala.
Začudena in rahlo nesrečna sem prvič poslušala tvoje sobotne plane, ki so vključevali nedeljsko vstajanje v mraku.

Ampak ljubezen je tako ali tako slepa in ji je popolnoma vseeno kdaj vstaja, ker ne potrebuje dneva da se zbudi, sem premišljevala v začetkih najine izjemne romance.

Pet in petnajst nedelje so mi tudi zajtrke čisto zasvinjale.
Slabo mi je bilo, ko sem te gledala kako se bašeš z jajci, meni pa je komaj uspelo popiti skodelico čaja. Priznam da sem se spraševala, kako moreš prazen želodec tako zgodaj obtežiti, zraven pa meni razlagati da mi kava ne bo naredila dobro. Ampak, če sem že trpela zgodnje metanje iz postelje, ti zaupam zdaj, da sem med tvojim dvajsetminutnim posedanjem na školjki imela ravno dovolj časa, da sem si v vrtni uti skuhala kavo.

Čiščenje tvojega prelepega avta je bil naslednji nedeljski štos, ki me je zelo kmalu minil. Nisem se znala vključiti v nekajurno glancanje že zdavnaj čistega avta in sem na svojo pobudo raje izbrala obisk maše. Vesel si bil in strinjal si se z mano, da mi bo okolje vseobsegajočega nudilo primerno zaščito pred tedenskimi neumnostmi.

Predstavljam si da bi te vrglo na rit, ko bi vedel kako se je moja pot vsakič končala daleč od cerkvenih vrat in je bila najbolj božja stvar takrat, angelsko pospravljanje sladoleda na vrtu najinega sladoledarja.

Kosilo se je moralo začeti točno opoldne in recept je bil vedno enak, ampak meni nikoli ni uspelo zadovoljiti tvojih kriterijev in po njem si se znerviran zložil na kavč in zasmrčal za par ur.

Zdaj, ko ni več nobenih razlogov za prikrivanje, ti povem, da je bil to vedno moj najljubši del nedelje, ker sem se končno lahko posvetila svojim planom.
Nikoli ne bom izvedela kaj bi se zgodilo z najinim dvojčkanjem – če bi se ti o njih vsaj malo sanjalo.

Sladoledarja

Miza na vrtu se je pogrezala in midva sva pod njene noge vedno postavljala kartončke.
Če bi mi že takrat rekel, da je vanilijev sladoled najboljši, bi se zamislila nad ovirami, ki naju ločijo do jagod.
Pa sva se raje zavlekla vsak v svoj kot užitka in lizala tiste mrzle kroglice in upala, da bo miza zdržala.
Vse bi še naprej lepo teklo od severa proti jugu, če ne bi namesto kartončka nekega dne prinesla samo papirnate robčke.
Miza ni več zdržala, prevrnila se je in sladoledna skleda se je zvrnila po tvojih hlačah za ne vsak dan. Govoril in kričal si o nekih štorih, meni pa je v glavi sikala pesem o prašičih. Še danes ne vem zakaj so mi lagali, da prašiči prinašajo srečo.

Malarja

A se spomniš časov, ko sva prinesla na plano vse najine napake in se jim smejala?
Zvabil si me v svoj svet, čeprav mi ni bilo do tega.
Počasno barvanje z vsemi možnimi odtenki nama je predstavljajo smisel in družba je izgubila veljavo. Mešala sva barve in si zmišljevala imena zanje.
Vsa popackana sva gledala kako nama deževje spira barve. Pa sva se še kar smejala, ker nisva vedela, da ni umazanija tista,  ki škodi najinemu odnosu.
Zdaj so časi bedni in ti si postal kralj laži, ker praviš da srčno zelena nikdar ni obstajala in  da svetlobno rumeni nikoli nisi dal dvanajst točk.
Ne boš me prepričal, da postanem tvoja kraljica. Če ti zapojem nish se noče več žogat, a boš končno razumel, da imam vsega dovolj?