Miza na vrtu se je pogrezala in midva sva pod njene noge vedno postavljala kartončke.
Če bi mi že takrat rekel, da je vanilijev sladoled najboljši, bi se zamislila nad ovirami, ki naju ločijo do jagod.
Pa sva se raje zavlekla vsak v svoj kot užitka in lizala tiste mrzle kroglice in upala, da bo miza zdržala.
Vse bi še naprej lepo teklo od severa proti jugu, če ne bi namesto kartončka nekega dne prinesla samo papirnate robčke.
Miza ni več zdržala, prevrnila se je in sladoledna skleda se je zvrnila
po tvojih hlačah za ne vsak dan. Govoril in kričal si o nekih štorih,
meni pa je v glavi sikala pesem o prašičih. Še danes ne vem zakaj so mi
lagali, da prašiči prinašajo srečo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar