Pastirja

Skupaj so naju prignali pozabljeni občutki pripadnosti. Širitvi uspeha nisva ponudila dovolj svežih vonjev, zato so kupi nametane slame zahtevali spremembe.

Izjemno všeč mi je bilo, da si hotel štalo spremeniti v hlev in vsem živalim podariti igralne urice.
Dobro se nama bo godilo, je letelo po duhovno spufani glavi.

Obema se je luštalo prve košnje in tekanja po mehki zapeljivosti. V izobilju sva imela prostora za izdelovanje okusnosti.
Sklenila sva, da je odmevanje od gora, tipična žajfnica, neprimerna za okoljsko naravnana človeka in si pašo naročila bolj po domače.

Seveda so se hvaležno oglašale živalske strune in zdelo se je, da bo rubrika izhod, uspešno prestala kisanje.
Seštevala sva repe vseh trenutkov in jim priznala, da sva uborno travo nespametno zamenjala z deteljo.
Napihnjenost vampov je povzročala neznosen smrad. Ampak do gnojišča čustev je bilo takrat še daleč.

Spomnim se, kako lep dan je bil, ko si pritekel s palico in me silil, da bi zamenjala pašnik.
V hipu me je minilo resnicoljubno molčanje o brezmlečnem sirčku, ki se je pasel pod vrhom tvojega minimalca.
Travnik je postal poln tvojega dretja in res mi ne moreš zameriti, da sem med begom, električno napumpanim pastirjem, prepovedala rajanje v moji podobi raja.