Bedniki

Pred zastekljenim obrazom
se kričeče drstijo sluzavci.
Popokane žile
in vretenasto dušeče riti.

Na izbiro jim je le - posran lajf.
S koščkom  prazne sreče.
Prepričujejo, sebe.
V uti,
kjer si z lažmi polnijo ušesa.
Je navidezna resničnost, lepa.

Da, smejem se. Njihovi smrdeči bedi. 
Da, privoščim jim jo.
Iz dna. Svojega - luštno zajebanega - srca.

 

Vsem

Ki ste me pogrešali. Ok sem. Žlehtnoba ne pozebe kar tako.

Osebkom , ki v vsakem novem nicku vidijo nish, pa...pojdite si zdravit preganjavico. Ali pač - končno že enkrat - se posvetite svojim kloniranim prijateljem. Boste imeli dela do konca leta, čez glavo in čez.

Je pa še vedno res....ljudje, ki dajejo fotke dojenčkov in otrok na internet - brez dovoljenj, jasno - se mi še vedno gravžajo. Vedno se mi bodo.


Dracul...tebi posebej hvala. Takih prjatlov je malo.

Pa ti..ki si mi napisal....
"Pizde jedne, spet zdrahe o proslavi državnosti. Če se vlada odloči, da
bodo praporščaki in društva samo od osamosvojitve in SV, naj to velja.
Borci pa se spet bunijo. To mi je čist mim."
..........prklet, čas bo za kavo. Smejem se. Tud teb hvala.

Aja,da ne pozabm...bravo Janša. Zlaganga bratstva i jedinstva, je blo res dost.
Leporečja, zlaganga do Afrike - kok se mamo vsiradiradiradi - Slovenija ne potrebuje.

Živalim ne pozabte dat dost vode.
...tako prijaznega ogromneža, že dolgo nisem srečala. vesela, da je spet našel svojega lastnik

Dolgi nosovi

Vrhove slaboumnosti,

zasedajo cvetoči prdci.

Smrad jim leži med zobmi,

v glavah plešejo škodoželjne ribe.
Kup umazanije se veča,
ko stopicljanje dreka,
vrti lajno in upa.

Da ne zmanjka zlagane sreče.

Celofanski sužnji

V breznu si podajajo kljuko,

izmišljeni netopirji brez imen.

Puhajo črno sluz,

razširjajo pljuča navidezne svobode.

Za vratom trpljenja,

jim binglja sablja radovednosti.

V hlastanju za belo,

krivijo sivino.

Um jim služi,

za razdiranje razuma.

Pred skrivnostjo 

tečejo oblaki

in lišpanje srca, ne zmore prekriti.
Potopljene umazanije,
ki zaman poskuša,
izbrati naslednjo žrtev.

Hrana brez okusa.

Prodana telesa živih mrtvecev.

Samoprispevek

Vsega po malem. Smeha in joka.
Navihani pogledi. Prizemljeni pogovori. Čudaške scene. Razumski preskoki.
Navidezna vseenost, ki si jo lahko privošči samo - budala. 3x hura za budale!

Pet pred uro, ostaja najljubši čas za nežne dotike. Takrat je sonce ravno prav močno. Da stre še takega čustvenega hrusta.
Bledolična zmaga. Imej jo! Poživila te bo, zagotovo.

Smeh se pobira, dež mu je zbistril čelo.
Na vrtljivem razpoloženju, si nabildaš emocije. Prekleto dobro denejo.
Ko ti bodo ušla vsa presenečenja, ne cmevkaj.

Trzanje svežih idej, pospešeno deluje. Name.
Tebi se igra. Name.
Odjebi, specializiran. Zate.

Iščem besede brez modrosti. Uspešno.
Krpanje  svežine, kje si še to videl?
Razprodaja. Pod ceno najdeni presežki? Ko jih jebe.

Puhast zmazek si lasti noč. Verjameš, da mu bom zbila glamuroznost na nulo?
Ob petju srhljivih enozložnic, si bo želel. Da me pobere vrag.
Ljubim hudiča, ne veš tega?

Tipična enodejanka. Na roke delana brezmadežnost.
Tiščanje za cilji, ki so tuji. Drži se jih, kaj me briga. Jaz jih nočem!
Pobiraj podlosti in si jih zaveži okoli vratu. Baš, pristojijo ti, vedno.

Topoumni šilčki

Na robu vodnjaka, 

razkrečena sedi vnema.

Grize rumene otrobe, posluša znan zvok.

Umivanje s slino, jedkanje svetlobe.

Razbitim sanjam, 

trava ziblje kolena.

Polomljen napuh, v vodi ogleduje špehnato podobo.

Obzidje moči, prešerno propada.

Pred izbiro klečijo, 

ušesa brez goltanca.

 Nesmisli si sledijo. 

Rogovile hreščeče kričijo.

Normalen človek, reče kretenom, adijo.

In gre z vnemo, na gostijo.

Košnja

Res ne počnem prav pogosto.
Ko vsi razpoložljivi kosci pobegnejo...takrat pač.
Velikost skoraj nogometnega igrišča....
Izogibanje grmovjem in drevesom....
Pobiranje lešnikov s tal...za katere se kasneje izkaže....da so itak piškavi....ok...spotoma še mal maline poskusiš...in eno majhno pavzo za čik in trinajst požirkov piva opraviš....
A ko tik pred koncem, kosilnica noče več vžgat...in se grem mehanika...imam pa vsega počasi že dost...
...in hvalabogu....za žgance...poživijo zmerej....

Ampak na koncu je pomembno to...da je mati srečna...in grem jaz mirno lahko na morje...
....čajot bo kar nekaj...za pozabljive.....takole izgledajo "odrasle"...zdaj so še mini in brez trničev

čajota

....mhm...in tudi koprive imamo pri nas....odlične so za špinačo...pa za gnojilo.... najboljše so pa menda....če koga z njim mal  natepeš...do konca življenja nima revme...

Varuhi neba

"Delo varuhov neba poteka na višini 37 metrov, delovno območje pa obsega pet tisoč navtičnih milj po kopnem okoli letališča in pet tisoč čevljev v višino. Brez njih bi bilo nebo prazno. Skrbijo za varen, reden in tekoč promet na območju svoje pristojnosti ter preprečujejo trke letal v zraku in na zemlji ter trke med letali, vozili ali osebami na manevrskem prostoru letališča, torej stezi in tako imenovani taxi-way. Njihove informacije so kratke in v posebnem jeziku, to je tako imenovani Air Traffic Control Phrases, ki je predpisan v civilnem letalstvu po vsem svetu in poteka le v angleškem jeziku."
 Vir:
Slovenska Vojska
....jaz to berem v papirni obliki

Nov kontrolni stolp imajo. V Cerkljah ob Krki. Vreden menda 10,8M evrov...1,3M evrov je prispeval NATO.
...konstrukcija je sestavljena iz 532 različnih delov, porabili so skoraj74 ton železa. 120 različno velikih kosov stekla zastekljuje kontrolno sobo, največji kosi tehtajo tudi pol tone...vsega supaj je 350kv. metrov steklene površine.
 Vir:
Več o kontrolnem stolpu

....zakaj o tem danes? nimam pojma.
ali pač.
letalska nesreča.
snowblind, ki se šola za pilota.
videla soseda, ki je pilot. srečala njegovega sina, ki hoče biti pilot.
...zakaj potem ne o pilotih? nimam pojma.

V Cerkljah sem bila nazadnje prejšnji mesec. Pa nisem nič pofotkala. Nekak si nisem upala.....reva, ja.

Iskala sem CD, na katerem imam posnetke in fotke z letalskega mitinga v Cerkljah. Ga ni nikjer. Kam je odkorakal, nimam pojma. Ni ga nikjer.
Kako noro super je tak miting...ve pa vsak, ki se ga je kdaj udeležil. Uni v zraku...norci...jaooo...norci....

Pilotka ne bi bila nikoli. Tam v kontrolni sobi pa, o ja.
Pilotke vem da ima vojska...no, vsaj imela jih je.  Za dve vem.
Kaj pa kakšno varuhinjo neba? Imajo? Hmmmm....to pa ne vem.....

....slikce so s sejma v Gornji Radgoni....reče se mu SOBRA....Mednarodni sejem obrambe, varovanja, zaščite in reševanj....tudi letos bo...enkrat septembra, se mi zdi.
....muzika je pa..ja čist prikladna ja...
...in jaz se ob besedi prikladnost, smejem ko mom(b)li...uni, iz risanke..

Ja

sem rekla

o bog

in to kar trikrat zaporedoma

ko sem prebrala

da je normalno le

če vzgajaš fantke po moško

in punčke po žensko

o bog

tačetrtič rečem

in se butasto vprašam

od kdaj

je vzgoja ločena

na moško in žensko

in kaj se zgodi

če ne slediš navodilom

in delaš 

brez nadzora takega 

idiotskega sistema

brez poštirkanih napotkov

a ti potem otroci

uidejo po svoje

pa  punčke začnejo

po drevesih plezat

brcat žogo

in ko odrastejo

jim ni dovolj

da imajo 300 evrov plače

in butastega  moškega za šefa

ki jih tlači

v kalup

da je ženska 

manjvredna od moškega

kolega

a potem punčke

vlečejo za jajca

mamine sinke

ki so jih

vzgajali za moške?

ej jej jej

nekje pri tej čudni

različici je

že zdavnaj prišlo

do odklona

ker

fantki so se

že mnogo časa nazaj uprli

zrasli so

v fajn fante

in se precej dobro 

moško derejo

da

hočejo

kuhat

dojenčke previjat

in

vrt okopavat.

Tapametni obeh spolov

pa že od zdavnaj vedo

V SLOGI JE MOČ.

...mislim...gorje tistemu, ki bi mi pri petih letih vzel medvedka in avtomobilčke...ali mi v mali šoli prepovedal brcat žogo....drla bi se ko sraka

Pljunk

 Včasih ne morem nič razumeti.

A vedno bolj razumem, 

da blebetanja v tri krasne ne morem več jesti.

 Saj vem da me ti razumeš. Ker razumeš reko in listje rumeno.

In potem...

ko res nikoli ne veš, kje te čaka smrt, bi morala tolerirati kretene?

Ja potem...

bi bila pa res kreten.

....nič ne bo....kretenjenje se mi ne dopade....

Dih noči

Noč je ujela svetlobo z griča.

Dišalo je po poletju.

Smeh je polnil zrak.

Za ovinkom je reka 

sanjala svojo zgodbo.

Misli so se preganjale 

in iskale utrinke tebe.

Nežnost

ujeta v dotikih.

Še.

Spet in spet.

Sva.

-25

In še se ohlaja. Juhej! Sem ravno pomahala medvedu s sosednje ledene plošče. Rekel mi je, da je jutri prost, tako da me bo lahko odpeljal na podelitev priznanj za najbolj prismojenega človeka. Vznemirjena sva oba, prav res. Ker ne veva kdo, bi lahko dobil to prestižno nagrado. Si potiho želim, da bi bil to kdo izmed naju. Res, mislim da imava kar nekaj možnosti. Neverjetno paše, bosih nog capljati po stopinjah ki si jih napravil  včeraj. Ko si mi  prinesel hruško. Hruške sredi zime pa res ne dobi vsak! Nič, verjetno bi se strinjal z mano, da moram nujno pod mrzel tuš. Preden temperatura moje glave naraste na + 100. Ja, ja...saj vem kaj boš rekel, ko boš tole bral. Da je že nevarno blizu 100tke. Da moram pohiteti. Pa veš kaj....znaš imeti prav. Že tečem!

Pršenje dotikov

Slečen trenutek

si je izpolnil željo.

Srečal se je s tvojim.

Kaplje so jima

pomagale preživeti

neznosno lakoto

po hladu.

Mokrota rok

si je prilaščala

vznemirjenost.

Nepotrpežljiva golota
je divje plesala.
Razumela je
razigrane dihe,
ki sva jih
spustila
iz kletke.

Pika

Preprečiti

ne morem,

gnitja

tvojih besed.

In puhteče slame,

iz tvoje glave

tudi ne.

Lahko pa

preprečim sebi,

opravičevanje tvojih norih potez.

Razumeš? Nič več.

Razlika

Tak si kot

svež korenček

z vrta.

Majhen,

z veliko perja.

Vzamem nož,

šavje odrežem.

Voda je mrzla

a vseeno spere

zemljo,

z malega korena.

Da je zdrav

surov,

pravijo.

 
O šit....

Ne, nisi tak kot on.

Surovež,

še nikdar ni

ujel mojega

nasmeha.

Ugriz pač. Takega, ki zaboli. Do kosti

.

Ne jebe žive sile

Pujsu je vseeno,

če se Slovenci

obmetavajo 

z drekom.

Vseeno mu je,

če nogomet

zanima ves svet.

Ni mu mar,

če vročina

sežiga

ljudem še

zadnje pike možganov.

Bi bil pujs?

A mogoče že si?

Zdrs

Širina nebes se je

prevesila

na razbeljen asfalt.

Obcestni kamen

se je premaknil

in glasno zastokal,

ko mu je guma

počila srce.

Trznil si

in zaklel.

Vem.

Zbal si se.

Da bo

tudi tvoje srce

razbito obležalo

na smetišču

ljubezni.

Ledeniki se...

...topijo.....ali se talijo.
Bemo...spet imam problem....pa  že vedela sem, kaj je prav.
Angleži s tem nimajo težav....napišejo melting, pa si misli kar si hočeš.
.... Urban bi vedel, kaj je prav


Sicer pa je zagotovo prav, če napišem....da izginjajo.
In da obstajajo ljudje, ki jim je mar zanje.

In verjamem, da se marsikomu zdijo totalni norci.... ker jih skrbi nekaj tako neumnega kot je izginjanje ledenikov.
Pa jim je kaj malo mar...če jih ima kdo za bedake.

V Italiji so enega najbolj ogroženih ledenikov - Presena se mu reče - pokrili z velikansko odejo, ki brani sneg pred poletnim soncem.

...pred dvemi leti, so naredili poskus na manjšem delu....in ugotovili, da se je sneg - tam kjer je bil pokrit - topil 60% manj...kot na nepokritem delu.

foto.meteolive.it

 Sizifovo delo? Bedarija?
...zame ne....škoda, da tega ne morem početi tudi jaz.

foto.meteolive.it

Mislim, da je premalo ljudi....ki jim je mar.
Mar marsičesa, ne samo ledu.

O osi, ki ima rada...

...Esej o slepoti....ki

...."je zgodba o moralnem padcu 
človeštva. Parabolo o žrtvah nalezljive slepote 
bi se morda dalo primerjati s Camusovo *Kugo*
vendar je Saramagov prikaz krize moralnih
vrednot sodobnega sveta popolnoma svojski
in izviren. Vračanje človeka na stopnjo slepih
nagonov, kot so lakota, nebrzdano spolno
poželenje, oblastiželjnost, nas spominja na to,
kako krhka je lahko zgradba človeške nravi, ki
jo lahko poruši že izguba enega samega čutila.
V človeku, ki noče videti tistega, kar gleda,
se takoj prebudi, žival ki ne pozna več svobode
drugega."

Knjiga stoji na omarici med drugimi knjigami.

....dokaj lepo so zložene, tako kot pač knjige so.
Omarica stoji poleg računalniške mize.
 ...dokaj neposravljena je ves čas.

Rač. miza stoji poleg okna.

...je skoraj vedno odprto zaradi moje, precej škodljive razvade.

Včasih je odprto na stežaj...največkrat pa samo na kip...na oberliht.
...in zunaj se pod streho, že spet sprehajajo ose.


Tako ni nič čudnega, če kaka zaide v hišo. Ne maham naokoli, le okno odprem in že najde ven.

Ta osa je pa od hudiča.

Ja, verjamem, da je to ena in ista. Zvita da se kar kadi.

Začelo se je tako...parkrat sem jo ujela, da hodi po knjigah. Ko sem jo ujela, kako izginja mednje...sem postala pozorna.
...čaki mal...mende ne delaš kakega gnezda a? ne ne...tukej ga ne boš delala...prmejduš da ne. maš zunej dost prostora za to...
Hodila je ven čez okno, odprto na kip...in se vračala nazaj. Spet in spet.
...ko sem okno zaprla za nekaj časa, je lisica šla...skozi okno kopalnice nazaj v hišo...pa skozi vrata nazaj med knjige....to ne moreš verjet, če ne vidiš. ali pa je v zasedi čakala, da sem ga spet odprla...in žvizzz....je bila spet med knjigami.


In tako sem imela en dan vsega skupaj dost. 
...in omarica je bila potrebna brisanja prahu.

Točno 3x sem ponavljala vajo...odstranjevala njene zgradbe.
In ja...vmes sem jo že spraševala...če jo moram ubiti...da bo s tem prenehala.


A ona...ne jebe me pet posto. 
Ravno sem odstranila polovico njenega nanovo narejenega "satka".
Ne mara več ali pa je že prebrala Esej o slepoti.

...a kje ga je zdaj delala? mislim....res si izbira tapravo čtivo...

" Prašiči prevzemajo vedno več človeških navad,

proti katerim je bila naperjena revolucija, dokler

se ne postavijo na zadnje noge, vzamejo v roke 

bič in si nadenejo frak..."

Bil je tak dan

Da sem šla k mojim, namesto po že 100x prekopani asfaltni cesti...ja, že spet jo kopljejo, ok...baje jo spet popravljajo...
....kar čez hrib.
Krajšnica je to...napol asfaltna...napol še vedno le pesknata...ubogi avto...

Včasih grem po tej poti...ko sem sita "udobja" civiliziranih cest.
Pa takrat, ko me zgrabi neke vrste domotožje po hribih...po zraku....po miru....po lahko primeš oblake in nihče te ne bo kregal....

Tokrat pa sem šla, ker.....

...pred precej leti, sta se dva majhna fantka igrala z vžigalicami.

Tako luštno je bilo prižigat vžigalice....in po neštetih poskusih, končno opazovat majhen ogenjček. Ki pa je zrasel v en velik ogenj.

Velik ogenj...

Požar...

Kozolec napolnjen z mrvo...hlev, poln živali...gasilci....ljudje...dveh majhnih fantkov nikjer....panika.

....kozolec toplar(topler), kjer smo se igrali, kartali in delali rove v mrvo in nas niti strašilne besede, da se v mrvi skrivajo kače, niso preplašile....je zgorel do tal in z njim vred kup kmetijskih strojev.

...iz hleva so rešili živino...hlev je pogorel na pol in zadržal ogenj, ki se je širil proti hiši.

...oba fantka so našli. skrila sta se pred ognjem v sosedov hlev.
...oba poznam. brat in bratranec.
Kljub gromozanski škodi...ne takrat in nikdar kasneje nisem slišala stare mame ali strica...ali kogarkoli drugega.....da bi jima očitali nepremišljeno igranje z vžigalicami.

Zgradili so nov hlev. Novega kozolca nikdar. Tam, kjer je stal...je zdaj travnik. In na njem se pasejo koze.

Bilo je julijsko poletje.

Spet je poletje.... le stare mame že dolgo več ni.
In stric....imel bi rojstni dan. Mami je žalostna.

In bil je tak dan. Ko sem videla kozolce.