Simonu

Spoznala sva se pred leti pri risu, v živalskem vrtu. Kljub dolgemu postopanju ob ogradi, ga takrat nihče od naju ni uspel videti.

Živali je imel zelo rad. Vse, najraje pa črnobele mačke.

 Užival je v fotografiranju.
Pred malo več kot tednom se je ves navdušen vrnil s Cresa.
  "Videl sem jastrebe v njihovem naravnem okolju! In imajo res gromozanski razpon kril. Pa tako dobro se znajo skriti med skalami, ko tam samo sedijo. Ti pošljem kakšno sliko. Je netopir že odšel?"

Rad je bral. In pisal. Včasih tudi bloge.
Samosvoj, ko je iskal odgovore.

Navihano nagajiv, ko je razmišljal o svojih ljubeznih.

Prijazen fant, poln načrtov.

Priden študent, pred zaključkom doktorske naloge.

Simpatičen športnik, ki je ljubil življenje.

Tak je bil. Takega sem poznala.

 Lahkotno stopa žalost osvojena.

Pripenja trnje si,

razbija,

kljuje.

Podoba bolečine.

Vsak dan je.

Huje.

 Danes bi dopolnil petindvajset let.
Vesel, nasmejan dan bi moral biti. Pa bo samo še en dan, ko grozljivo boli vse tebi ljube.
Ni te. Ne bo te več. Ni pošteno. Ostalo je še toliko neizrečenih besed.
Sovražim to slovo za zmeraj!

Trenutek nepazljivosti, en sam, lahkomiseln trenutek...

 Rad si imel to pesem.
 Zdaj ti naj bo, za slovo. Za potovanje v neke druge dimenzije.
Pogrešala te bom. Zelo.
Pa hvala – da si bil.