*Knjige*

Marko Zorko – Mein Kampf
…pestro življenje Marka. Tak je bil, ja. Brez lažne skromnosti, sem in tja prava mera nadutosti, paleta čustvovanj, modrosti brez pametovanj. Jezik pa…ravno tak, kot mi je neznansko všeč.

Polde Bibič – Spominjarije
…spomini na otroštvo in mladost mojega najljubšega lika iz Kekca, Bedanca. Se mi je zdelo, da je moral on biti najprej pisatelj in igralec le po naključju. Obe nalogi, pa je opravil odlično.

Robert Markuš – Borci brez preteklosti in Legija, anekdote in tradicija
…pa res, kdo ne pozna nalagancij in mitov o Legiji tujcev – da so tam morilci in da skoraj vsak, ki gre tja, itak umre? Knjigi sta dokaz, da moški lahko v njej preživi 15 let.
Vojska in vojaki, kot vse vojske tega sveta.In če se še zraven zasluži, hvalabogu. Zanimivo branje.
Ob koncu prebranega mi je šlo pa tudi na smeh – dovolj dober je bil za elitno Legijo (ne, vojakinja ne bi bila nikoli, preveč drila, discipline in nekih, zame čudnih in blesavih pravil) – besede francosko ni znal, ko se je prijavil – a je bil neprimeren za SV (pred odhodom v Legijo so ga zavrnili), zaradi prenizke izobrazbe. SV se proti njim zdi, ko otroški vrtec na taborjenju.

Ženske – Milena Miklavčič
….do polovice še nekako, potem pa se mi je zdelo vse en in isti šmorn. Sori Mica,o ženskih kavkah in še bolj blesavih moških, težko berem, debele knjige.

Marjana Kovačič – Dobrofarkt in Dobrofarkt2
….lahko razumem, da infarkt postavi življenje na glavo in se človek oprijemljem še vsake tako butaste oslarije – kot je npr romanje v Medjugorje in iskanje alternative. Ampak za moj okus je v knjigi preveč razvlečenega bluzenja o tem. Pa sem vseeno vzela še drug del v roke. Ne, ne gredo mi take knjige

Aleksandra Kocmut – Trije razlogi
….ženska/ženske osrednji lik, za smejat, ker tako prijazno resnično govori, kaj vse so/smo ženske zmožne naplest v svojih glavah in s kakšnimi oslarijami si po nepotrebnem zapletamo življenje. Tazadnja – Pripeta s krvjo še ni prispela v našo knjižnico, jo bom pa zagotovo prebrala. Providence, ti si res slika.