Oblečen v prepražen nasmeh
si izbiraš navihane dotike.
Pozabljaš, da je izgubljenost
zaplinila sončevo drhtenje
in ugrabila zahtevo po združitvi.
Na ognju si pečeš
sikajoča vprašanja
in vedno znova
odgovorom ponujaš možnost izbire.
Pravi si,
za sprehode čez robove
in ujetost brez obžalovanj.
Skrivnost ostaja pri tebi
skrbno pospravljena
in brez strahu
se lahko reke črk
okopajo v lastnem soku. Všeč mi je to. Zelo.
Ko boš iznašel besede,
ki bodo
preplavale gozdove
in pretekle reke,
mi povej.
Z veseljem jih bom
obesila na tram nepopolnosti
in jim zaigrala
na orglice. Všeč ti bo to. Zelo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar