Prikaz objav z oznako aprilske. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako aprilske. Pokaži vse objave

četrtek, 28. april 2011

Vsako leto

Je ista pesem.
....neeee, toolk vrta ne bom več imela....sam četrt tega, ostalo bo trava.
In trava še vedno raste drugje.
....in mene še vedno ni zagrabila vrtnarskopoljedelska mrzlica.
Zelenjavo z maminega vrta, pa vedno rada vzamem.
Sploh, če je že oprana.
....in dostikrat potem zapojem - saj ne, da bi imela kak hud posluh, čist brez pa tud nisem - eno le na svetu širnem mamico imam...čeprav je včasih težka par centov....nikomur je ne dam


 In brata tudi ne zamenjam. Kriv je za zadnjo modernizacijo doma.
Svet je lep.

torek, 26. april 2011

Ko ali če

V dežju 
se igra svetloba,
misli razigrane preskakujejo.
Sanje so besedam naložile petje,
pa jih je bujenje razpršilo 
in pozabilo.
Ne bo jih nazaj, vem.
Pa nič zato, imam nove.
Če preobraziš svoj  pogled,
se ti lahko zgodi,
da nov izgled v mukah
išče svetleče poti
in trka ob stare,
ki se jim
ne mudi izginjati.
Jeziti se zaradi tega, ne izplača.
Preskoki so dobri,
ko zaradi njih
nisi izmučen.
Če si,
je bil korak prekratek
ali pač jarek preširok.
Resnici ne uideš,
ne glede kaj izbereš.

četrtek, 21. april 2011

Bukovje

Pisanje ni
nobena nuja.
Ni niti poslanstvo
in ne odklop od vsega.
Kaj hudiča
je potrebno stalno nakladanje o tem,
zakaj kdo trese besede v prazne prostore?
A mora res vsak vedeti, 
zakaj deliti črke z drugimi?
Je res tako zelo pomembno, da ti ploskajo tujci?
Pisati, da zadovoljiš svoj gnil egoizem? 
Adijo pamet.
In ne sprašuj več, zakaj.

ponedeljek, 18. april 2011

Še in spet

Pod brezo 
izginjajo sledi,
razrašča se kaj mi mar melodija.
Na pločniku pozabe 
slike mečkajo naslado,
toplota pokleka pred nočem mraza iz tvojih oči.
Naivnost si sezuva škornje
in razočaranje teče svoj prvi maraton.
Sonce sežiga razigrane gradove.
 Nevihta iz nasmehov zateza okove.

Pristopim še kdaj
in v sunku razbijem,
potrgam vse niti do sreče,
na drevju pomladnem
odurnost majava rezgeče.



nedelja, 17. april 2011

Za pokušnjo pirhi

...še vedno jih čuva isti zajec
kot lani....

sobota, 16. april 2011

*Modrost množic*

Jeseni leta 1906 je vsestranski britanski znanstvenik, med drugim tudi sorodnik Charlesa Darwina,  Francis Galton  obiskal podeželski živinski sejem. Čeprav je imel že skoraj petinosemdeset let, ga je kot navdušenca nad statistiko pritegnilo tekmovanje v ugibanju, koliko bo po zakolu tehtal razstavljeni vol. Oceno teže je v okviru nagradne igre oddalo kar osemsto obiskovalcev sejma, ki so za ta namen kupili poseben, oštevilčen in ožigosan formular, na katerega so vpisali svoje osebne podatke in težo vola. Tistemu, ki bi najbolje ocenil težo živali, je bila obljubljena nagrada.

Kot je poročal Galton kasneje v reviji Nature, so pri igri sodelovali tako profesionalni živinorejci in mesarji kot tudi naključni obiskovalci sejma, ki z ocenjevanjem obilnosti živali niso imeli nobenih izkušenj: "Povprečen tekmovalec je bil verjetno enako usposobljen za ocenjevanje teže vola, kot je povprečen volilec usposobljen za odločanje o večini političnih vprašanj, glede katerih se opredeljuje."
Galtona je predvsem zanimalo, kako dobro lahko odgovori na težavno vprašanje "povprečen volilec", saj je bil kot vnet zagovornik večvrednosti intelektualne elite prepričan, da množice niso sposobne pomembnih dosežkov. Ko so organizatorji po končanem tekmovanju podelili nagrade, si je Galton sposodil glasovalne listke in na njih izvedel statistično analizo. Trinajst listkov je zaradi nepopolnosti podatkov izločil, iz ostalih pa je izračunal povprečno težo vola, ki jo je podala množica na sejmu.
Pričakoval je, da bo povprečna ocena močno zgrešila dejansko težo vola, saj so listke oddali večinoma ljudje, ki niso bili strokovnjaki za podajanje takšnih ocen. A se je zmotil. Statistična analiza je pokazala, da je množica v povprečju napovedala, da je teža vola 1197 funtov, dejanska teža živali po zakolu pa je znašala 1198 funtov, kar je neverjetno natančna ocena. Galtona, ki se je navduševal med drugim tudi nad evgeniko, je izračun presenetil: "Rezultat priča o večjem zaupanju v demokratično odločanje, kot smo pričakovali."

Odziv borze na nesrečo raketoplana Challenger

Dvaindvajset minut pred poldnevom po lokalnem času je 28. januarja 1986 z vzletišča Cape Canaveral na Floridi vzletel raketoplan Challenger. Dobro minuto zatem ga je na višini več kot petnajst kilometrov razneslo. Ker so izstrelitev prenašale televizije, se je vest o tragični nesreči Nasinih astronavtov bliskovito razširila. Ni minilo še niti deset minut od katastrofe, ko so delnice štirih ključnih podjetij, ki so sodelovala pri izdelavi raketoplana, začele padati.
Najbolj zanimivo pa je, da je v naslednjih urah delnica podjetja Morton Thiokol, ki je za raketoplan izdelalo nosilne rakete, padla za skoraj 12 odstotkov, medtem ko so delnice drugih treh podjetij le zanihale navzdol in se ustalile približno tri odstotke pod prejšnjo ceno.
Kot sta z odmevno analizo borzne reakcije na nesrečo raketoplana pokazala Michael T. Maloney in J. Harold Mulherin, je borza že nekaj ur po dogodku "vedela", kdo je dejansko odgovoren za katastrofo, čeprav je posebna komisija strokovnjakov potrebovala več mesecev, da je ugotovila, kateri mehanični deli raketoplana so dejansko zatajili. V komisiji preiskovalcev, ki jo je prav za ta namen ustanovil predsednik Združenih držav Amerike, je poleg nekaterih uglednih astronavtov, pilotov in konstruktorjev sodeloval tudi nobelovec za fiziko Richard Feynman, ki je na tiskovni konferenci ob predstavitvi končnega poročila šest mesecev po nesreči z malim eksperimentom pred kamerami slikovito pokazal, zakaj je zaradi nizkih temperatur začel puščati eden izmed spojev na nosilni raketi.
Zanimivo pri tej zgodbi je, da raziskovalcema dogajanja na borzi ni uspelo ugotoviti, kako so investitorji tako hitro ugotovili, katero podjetje je dejansko odgovorno za nesrečo. Najprej sta domnevala, da so se zaposleni v podjetju hitro zavedli svoje napake in poskušali prodati svoje delnice, a takšnih transakcij nista odkrila. Zanimivo je, da delnic Thiokola niso prodajali niti zaposleni v konkurenčnih podjetjih, ki so imeli vse znanje in podatke o možnih vzrokih za nesrečo, ni pa jih zavezovala nobena lojalnost podjetju. Kot vse kaže, investitorji nekako po občutku niso hoteli kupovati prav delnic tega podjetja.
James Surowiecki v knjigi The Wisdom of Crowds (Doubleday, 2004) obravnava tako odziv borze na nesrečo raketoplana kot ocenjevanje teže vola na angleškem podeželskem sejmu kot dva nazorna primera "modrosti množic". Pojasnjuje mehanizme, zaradi katerih so množice v določenih okoliščinah izjemno inteligentne, saj lahko njihovi dosežki močno presegajo zmožnosti najbolj sposobnih posameznikov, ki jih sestavljajo. Čeprav v množici nihče sam zase ni sposoben velikih dosežkov, lahko s pravimi mehanizmi sprejemanja skupnih odločitev množica dosega izjemne rezultate.
V knjigi omenja tudi nenavaden prizor, na katerega je leta 1921 v gvajanski džungli naletel ameriški naravoslovec William Beebe. Opazil je skupino mravelj, ki je tekala v velikem krogu premera dobrih tristo metrov. Posamezna mravlja je za pot v krogu potrebovala kar dve uri in pol, hodile pa so brez premora, kot da se jim nekam mudi, čeprav se v resnici niso nikamor premaknile. V nekaj dneh jih je večina od izčrpanosti poginila.

Pogoji, da postane množica inteligentna

Pojav brezciljnega kroženja, ki ga je opisal Beebe , biologi danes pojasnjujejo z navado mravelj, da v primeru, ko se izgubijo, sledijo vonjavam, ki jih za seboj puščajo druge mravlje. Strategija, ki so jo skozi evolucijo razvile mravlje, se v večini primerov dobro konča, saj mravlje najdejo pot nazaj v mravljišče. A v primeru, ko začetek karavane naleti na lastno sled, se sicer dobra strategija izkaže za pogubno. Ker se posamezna mravlja zanaša le na gibanje sosednjih mravelj, bo tekala tako dolgo v krogu, dokler ne bo od izčrpanosti poginila.
Nenavadno obnašanje mravelj, ki se začnejo vrteti v krogu, ker se zanašajo le "mnenje" svoje okolice, Surowiecki uporabi kot analogijo za podobno nevarnost, ki lahko doleti tudi skupino ljudi. Pri človeških množicah je nevarno, da se zmotna mnenja oziroma ideje, ki jih posameznik sam zase ne bi zagovarjal, širijo in krepijo zgolj zato, ker jih zagovarja nekdo, ki je osebi tako ali drugače blizu. Dokler se takšna stališča pojavljajo naključno, jih množica brez težav izloči. Če pa se na enak način moti večina, ki glede konkretnega vprašanja ni več skupek neodvisnih posameznikov, ampak homogena celota, iskanje povprečja oziroma skupnega mnenja takšnih napak ne odpravi.
Zato je pomemben pogoj, ki mora biti izpolnjen, da lahko množica postane inteligentna, da posamezniki, ki jo sestavljajo, mislijo in delujejo čim bolj neodvisno ter se zanašajo predvsem na lastno znanje in sposobnosti. To priporočilo je bilo brez dvoma izpolnjeno pri igri tehtanja vola, saj ljudje niso medsebojno delili svojih ocen teže, ampak so jih le zapisali na lističe, prav tako pa predpostavka zelo verjetno velja tudi za odziv borze na nesrečo astronavtov.
Poleg široke palete mnenj neodvisnih posameznikov potrebuje vsaka skupina nujno tudi učinkovit sistem sinteze, ki mnenja pretvarja v skupno odločitev oziroma stališče. Google recimo uspešno vrednoti spletne strani po pomembnosti prav zato, ker se zanaša na neodvisne ocene velikanskega števila uporabnikov interneta. Prav vsakdo, ki uporablja njihov iskalnik ali je že karkoli objavil na internetu, prispeva h kvaliteti zadetkov, ki jih izpiše iskalnik. Googlova tehnologija PageRank namreč določi pomembnost posamezne strani zgolj prek združene inteligence spleta, tako da analizira vse povezave med stranmi.
Kot pojasnjujejo na spletni strani podjetja: "PageRank objektivno izmeri pomembnost spletnih strani, tako da reši enačbo z več kot 500 milijoni spremenljivk in 2 milijardama izrazov. Tehnologija PageRank ne prešteva neposrednih povezav, ampak povezavo s strani A na stran B interpretira kot glas strani A za stran B. Nato oceni pomembnost strani glede na število prejetih glasov."
Zelo pomembno pri vzpostavljanju kvalitetnih mehanizmov za kolektivno odločanje je, da ljudje čim manj pozornosti namenijo mnenjem drugih in se zanašajo predvsem na lastne izkušnje, informacije in sklepanje. Pri tem je pomembno, da so mnenja neodvisna in ne zgolj nasprotovanja drugim stališčem. Ni vrlina, da v neki družbi zgolj kroži veliko različnih mnenj, ampak morajo biti postopki in poti, po katerih mnenja nastajajo, raznoliki.

Sašo Dolenc

sreda, 13. april 2011

Seveda so!

Če se le malo okoli ozreš
in nisi zadovoljen z vsakim teletom,
ki ti ga ceste prinesejo pred nos.
Če le malo možgane uporabiš
in ne padeš na vsako puhlico,
ki ji je rok že zdavnaj potekel.
Seveda so! Tu, tam, kjerkoli!
A  k sreči,
niso samoumevni.
In pljuvanja
v lastno skledo,
ne žrejo več.
So preveč pametni.
Da bi tratili svoj čas,
za brezvezne afne
in njih butaste kaprice.
Ne da se jih kupiti
z izmišljeno ljubeznijo
in klaftranjem v stilu,
poglej, tak je pravi moški.
Navodil za uporabo
vsemogoče krame,
dobijo dovolj
že drugje.
Obnašaj se do drugega, kot želiš
da se on obnaša do tebe,
ne velja samo za en spol.
Misliš,
da le zato ker si ženska,
lahko zahtevaš od moškega,
da te nosi po rokah?
Butara! 
Marionete so doma v gledališču.
In moški je silno rad, super partner. A le z žensko, ki ne primerja -vedno in povsod - njegovega tiča, z drugimi.

torek, 12. april 2011

Štorklje so se vrnileee




.....naslednjič bom bolj normalna in
mi posnetki pa fotke ne bodo mrknili...
$#%&#"/(&%....kako mi jih je uspelo zbrisat, res ne vem....

ponedeljek, 11. april 2011

Možgani brez srca

Preplitko reko
ste ponudili sreči.
Ne more si
prezračiti 
nesrečnih kril
in utopiti 
pregorelosti.
Lačna si
na sivo rezino
maže
superlative pogubljenja.
Nihče ji ni povedal,
da si bo polomila zobe
in zastrupila želodec.
Ko v mukah
išče rešitev za vse,
se ji smejite.
Prasci, da.

nedelja, 10. april 2011

Pupki

Zlomljeni biriči
prižigajo
ničevost sožitja,
navideznost je
v sliki prestala
operacijo možganov.
Prezeble oprode
s koši nosijo
rumenilo pozabe.
In nasedla barka
zasužnjenih misli,
ne zmore pokopati
loputanja dreka.
Prigrizek razumevanja
pa si reže
nov kos usode.
Pestro bo, da.

petek, 8. april 2011

Dno vrha

Na kožo
so se prilepile
skodele vseznalcev.
Požrešno so
se drstile,
prek črt
nalivale umazanijo.
 Strgam jih,
omet brez vsebine.
Razpadajo
v koščkih,
na modrordeči smetišnici
se glasno razburjajo.
Smejem se jim,
požrtnost jih je ugonobila.
In z menoj
se veseli,
gromozanska kanta za smeti. 
Tako svinjskega obeda, se nikoli ne brani.

četrtek, 7. april 2011

Le še

Razpenjene zvezde
sva postavila
k ogledalu
in jim postregla
s slastno
dvojino.
Bile so zadovoljne.
In midva tudi.
Sva še.
Trajanje.
Upiranje.
Izbiranje.
Podmorničarja užitkov.
Razumljiva le nama.
Paše.
 Na odprtem ujeti tvoj dotik.


nedelja, 3. april 2011

Pohod

Izbrala
sva
sledi,
nakupila 
svežih premislekov
in si privoščila 
razgrajanje sredi srca.
Deluje. 
Navideznost je odhrumela,
s tistim zabitim ropotalom 
si je prežagala
neizpolnjene sanje.
Raste
Sveže pokošena trava
pokoplje vreščanje,
ukleščenih 
razumnikov brez razuma
Uspeva.
Dih skrbno posušenih nesmislov
rezgetajoče utopitve,
izborno lega 
v naročje  lisastega maloumja.
Zmaguje.
Krhkost
brez zamreženih slepil,
razbija moč
lažnivega nasmeha.

sobota, 2. april 2011

Revše

Na piškot
poveznjena čokolada,
je nesrečno pogledovala
proti skrinji.
Če bi si upala
zapustiti maso
brez okusa,
bi gladko stekla
po mrzlem kupu
in mu naredila
prelepo frizuro.
Ker pa je ena 
navadna reva,
še zdaj čepi 
na trdi neokusni gmoti
s pretečenim rokom.
In čaka,
da oba odnesejo
v smeti.

četrtek, 30. april 2009

Predmajska

Zadnji aprilski del. dan.
Nekaj pred deveto zjutraj.
City Park...ljudje čakajo, da se odpre.
Nasmehnem se. In si mislim...niste normalni.
Mar bi še spali. Ali šli v naravo.
Ne. Ljudje gredo na špancir po trgovinah.
Se oskrbet za dooolge praznične dni.
Jaoooo....

Čimprej iz tega mesta nakupov.
Ljudje skačejo čez cesto ko ovce.
Ok...prehodi so. Pa zato lahko stopiš nanj kar tako, brez da se prepričaš ali lahko?
Očitno...

To mi je bilo vedno uganka. Ali človek ne ve, da jo bo ob njegovi ignoranci - pogledati levo in desno - in moji morebitni zamišljenosti, odnesel slabše on in ne jaz, varno spravljena v avtu?
So jih tako dobro podučili, kdo ima prednost na zebri? Dobro? Ne bi rekla...

Lačna sem. Avto pa žejen.
Na črpalko pripeljem v istem trenutku z nekim gospodom. Gospodom? To bo ja.
Izkazal se je za eno napihnjeno, samovšečno moško vrečo niča.

Začne se razburjati, ker sem ga menda prehitela in ne bi smela. Ker bi lahko povzročila trk.
Začnem se smejat in mu rečem dober dan.
Še bolj ponori in reče, naj se ne norčujem.

Norčujem?
Priletel je s ceste z bogvekakšno hitrostjo, jaz pa počasi..10, 20 na uro, ker več tam niti slučajno ne gre. In on meni, da bi skoraj povzročila trk?

Umirite se gospod...vsaka jeza vam krajša življenje.
Naj utihnem, zasika.
Kot bi biku pokazal rdečo.
Pa kdo si ti, da boš meni govoril naj bom tiho?

Prikaže se črpalkar...poznava se. Največkrat se ustavim na tej črpalki.
In dobro ve, da sem ena sama prijaznost.
In da se ne drenjam...ne izzivam...ne preskakujem vrst.
Povpraša, v čem je problem.
Gospod nadere še njega...naj se ne vmešava. Gospod?

Prime me, da bi ga na gobec. Da bi že enkrat utihnil.
Eeeh ne...nima smisla. Taki nikoli ne utihnejo.

Klik, klik...rezervoar je poln.
Me prešine...kaj če bi ga zalila z nafto? Bi nehal stresat bedarije?
Nasmehnem se... si ga zamišljam, vsega smrdečega in mokrega.

Eeeh ne...nima smisla.
Je že itak dovolj kaznovan, da mora na zadnji aprilski del. dan, srečati ravno mene.

Pa lep dan vam želim...gospod

torek, 28. april 2009

Besede

Danes bi ti spisala nekaj besed.
Tistih...divjih.
Tistih...shranjenih le zate.

Ne bom.
Ne smem.
Ampak tako rada bi.

Le zate...
Uživala sem, ko sem ti pisala.
Tebi. Od mene. Zate.
Vem, da si užival tudi ti.
Meni. Od tebe. Zame.

Znorela sem en dan.
Ne...znorela ni pravi izraz.
Postala sem žalostna.
Ne...tudi to ne bo prav.

Počutila sem se na moč neumno. Ne? Ja?
Bedno?
Izigrano?
Naivno?
Brezvezno?
Ah...ne vem več kako sem se počutila....
Niti slučajno dobro...to pač vem.

Besede namenjene tebi - so bile le zate.
Jih lahko zdaj namenim še komu? Točno te, ki so bile namenjene tebi?
Jih lahko razpošljem naokoli po svetu?

Ne bom jih, ne boj se.
Besede, ki sem jih delila s tabo...
So ostale tam. V predalu s tvojim imenom.

Pospravljam predal. Počasi. Zelo počasi...
Pospravljam besede. Počasi. Zelo počasi...

Nekega dne bodo izginile. Vse.

ponedeljek, 27. april 2009

Podgane

Včeraj je pes ujel podgano.
Lahko bi ga klicali kar podganar.
In sosedovo hišo - raj za podgane in miši.

Ta včerajšnja, je bila spet ogabno velika.
Popraskala/pogrizla?/ ga je po smrčku. Pa se ne da.
Vedno znova in znova jih zasleduje. In ujame.
In privleče skoraj na prag. In čaka pohvalo.

Imeti podgano kot hišno ljubljenko?
Niti slučajno. Raje žabo. Ali ščurka.

Zadnjič sem brala o podganah v indijski državi Mizoram.
Pojavijo se v enormnih količinah, ko cveti neka vrsta bambusa. Na vsakih 50 let.

Požrejo bambus in se lotijo še ostalih zadevščin.
Fuj...si ne morem predstavljati, da bi vsenaokoli gomazelo in opletalo s temi dolgimi repi.
Zobe pa imajo...to pa.

Matr...zobar se bliža. Mi je že slabo.

Nimam pojma kdo mi je rekel, da je podgana prebrisana.
Morda nekdo, ki jim je nastavljal strup, pa so se mu spretno izognile?

Kakorkoli že...skopala sem majhno jamo in vanjo položila podgano.
Tam, na drugi strani potoka, kjer je že precej grobov.
Pes me je gledal izza ograje in si verjetno mislil, da se mi je odtrgalo.
Da bo nekoč tudi on tam...sem pomislila....

Pa se mi ni.
Čeprav jih ne maram in se mi gnusijo...zaslužijo si svoj grobek.
Vsako živo bitje si ga.
Na misel mi pridejo kosti v Hudi jami...


Podgano si pokopala???
Saj nisi normalna...mi je rekel prijatelj med smehom.

Ej...kdaj sem pa sploh rekla, da hočem biti normalna?

No...zaradi Remyja, se je ljudem snelo. Podgane so postale hišni ljubljenčki.
Množična histerija.
Če bi pa filmček govoril o deževniku, ki bi rad postal pilot...kdo ve...




Ok, priznam...rada imam risanke.

nedelja, 26. april 2009

Černobilski otroci

26. april 1986

Long Shadow of Chernobyl

Je zaznamoval življenja mnogih.

Pa kaj...a ne. Koga to briga.
Saj so daleč stran od nas...



...najhujša človeška pohaba je blebetanje v prazno...

sobota, 25. april 2009

Kako si?


Luno rumeno hočem!
Da mi pove
kje te najdem.
Po potki bom šla
do tvoje
golote...

In
ko te
zagledam

obsijanega z luno...
Golega...
Postanem
nenasitna
in divja...

Kako bi zagrizla vate...

Ahh ta norost!

Ne izpusti me
črna luna,
se smeje in pravi
ooooo, le pleši po mojih taktih!
Vrti se!
Zagrizi!

Vidim te...
Oči se ti svetijo...
Uživaš v tej luni...
...Volkodlak...

Vidim te.
Kako bi treskalo v tej jasni noči...
Kako zelo...

Kaj pa luna črna ve....

Ti povem?
...ah.... pa saj veš...
Zaprla bom oči in se odnesla v vesolje.

Pa ti...kako si?

petek, 24. april 2009

Hlad


Ohhh...ti...

Skozi oblake se bledo smeje sonce.
Veter zavija
in nosi posušeno listje.
Hladno je.
Tako zelo hladno...

Tam v daljavi pa sonce...
Topel pogled...
Nežen dotik...

Ustavila bom veter...
Zajahala oblak...
In šla.
K soncu.

Zebe me...
Nikogar ni da bi me ogrel...

Morda...
Morda pa ravno zdajle zebe tudi tebe...

Toplota in bližina tako zelo dišita...
Oblekla se bom vanju.
Nekega dne...