Še in spet

Pod brezo 

izginjajo sledi,

razrašča se kaj mi mar melodija.

Na pločniku pozabe 

slike mečkajo naslado,

toplota pokleka pred nočem mraza iz tvojih oči.

Naivnost si sezuva škornje

in razočaranje teče svoj prvi maraton.
Sonce sežiga razigrane gradove.

 Nevihta iz nasmehov zateza okove.

Pristopim še kdaj

in v sunku razbijem,
potrgam vse niti do sreče,
na drevju pomladnem

odurnost majava rezgeče.