Stolp

Sem rekla, da bi šla na Grad. Z gondolo, ker se mi ne da peš v hrib.
Parkiram tam kjer vedno dobim prostor. Prideš mi naproti in nekaj o tem, da si žejen. Ja, prav, tudi meni bi moralo kaj steči po grlu, greva gor nad Ljubljano?
Se mi zdi, da ti ni ravno prav ampak ker si tak kot si, mi ugodiš. Lepo, cenim, ne pozabim tega.

Gondola je napol prazna. Rada sem v tvojem objemu, toplo je, rada se te dotikam, mehke ustnice imaš.

Hitro sva na vrhu, nekaj se oblači, karta pa enosmerna. Brihtna jaz, res ni da bi se hvalila, brez dežnika. Ampak ja, saj veš, rada sem s tabo, mokra. Pa kaj potem če je to dež in ne tuš.
Ja ja, spet jaz v glavi tuš in ...
Ne ne, danes bom pridna, poslušala bom tvojo razlago o grajskem stolpu. Saj res, a greva gor, se ti da? Nič bolj kot meni ampak že tako dolgo nisem bila na vrhu.

Hudo, ta vrh me spet vrže, ko da se mi je popolnoma zmešalo. Približno tako kot se tebi, ko si privoščim obema ljub položaj? A kateri? Ne ne, nič ne povem, saj ga dobro poznaš. Rad ga imaš, jaz pa še bolj, ker te takrat čutim, zelo, o ja, zelo!
Huh, kdaj si rekel da je bil zgrajen stolp?

Piha, razgled pa tudi ni tak ko z razglednice. Ampak, nikogar ni! Itak, kot da biku pokažeš rdečo.
Neeeeeeee, če sem rekla, da bom danes povsem normalna, se bom tega držala.

Ha, se pa tebi začne dogajat. Konec je z razlagami o materialu zgrajenega stolpa, na ušesa mi prihajajo popolnoma druge besede. Raste, stolp poželenja?
Huuuh, kje se končuje?
A nisem jaz nekaj o normalnosti? Ah ja, z lahkoto pozabim, s trdno trdim argumentom me vedno prepričaš. Da sem še kako normalna!

Huhhhhhh!

Madona, kako sonce sije! Pogled z vrha pa ubijalski!

Huuhh. Ti. Pacek.
Všeč mi je.