Ko tako jaz zvečer pri solati in knjigi, čisto spodobno počasi, nikamor se mi ne mudi, jem.
Sem rekla počasi?
Ja seveda, tako bi si privoščila tudi tebe.
Tam, v tisti postelji. In tisti sobi, ki nosi številko. Ha, nima številke. Ker sva tudi midva brez.
Prideva skupaj ali ti zamujaš? Šalim se, zamujam seveda jaz, ker besno iščem parkirišče, ki ga jasno ni.
A veš da je krasno, ko te nekdo čaka? Gre mi na smeh, ko te zagledam. Ko me objameš, pozabim zakaj sem se jezila. Pozabim, da je v svetu še en svet.
Vroče mi je, sladoled bi. Kavo bi. O ti lažnivka! Tebe bi. Brez sladoleda z navihanim pogledom. Z željo.
Ne izpusti me, drži me, naj me ne zebe.
A veš, da mi je lepo? Seveda veš.
Sem smešna? Seveda sem.
Smejem se. Okusa se ne spomnim. Prekleto!
Prsti na ustnicah. A si jih lahko zaželim še?
Ni komentarjev:
Objavite komentar